Rojen je bil 2. marca 1908, v vasi Zachorzev in prejel ime Jožef. Ko je leta 1925 končal osnovno šolo, so ga sprejeli v kapucinski kolegij, kjer je dve leti nadaljeval šolanje. Nato je vstopil v kapucinski red in prejel ime Henrik. Leta 1933 je postal duhovnik. Naredil je še licenciat iz teologije. Vrnil se je na Poljsko in tam poučeval dogmatično teologijo. Bil je imenovan za rektorja bogoslovja. Gestapo je prekinil njegovo delo. Leta 1940 so kapucine zaprli v grad v Lublinu.

Medtem je Henrik rekel vsem: »Bratje, dokler smo še pri zdravi pameti, naredimo sklep: karkoli se bo zgodilo v prihodnosti, vsak od nas se naj daruje v spravno daritev Bogu.« Dne 18. junija 1940 so bili vsi premeščeni v zloglasno koncentracijsko taborišče Sachsenhausen pri Berlinu. Ko je Henrik v jeseni prvič prejel nekaj denarja, je kupil v kantini dva hlebca kruha, ju razdelil na 25 kosov in rekel: Pridite, bratje, zaužijmo darove od Gospoda. Privoščite si, dokler je še kaj.

Samo tisti, ki je bil v koncentracijskem taborišču, lahko oceni tako dejanje človeka, ki je v skušnjavi, da bi bolj mislil na samega sebe, kot na druge. To je velika odpoved in herojstvo. 14. decembra 1940 so Henrika s sobrati, odpeljali v Dachau. Umrl je 4. avgusta 1942. Upepeljen je bil v krematoriju, v oddelku dvanajst. Za blaženega in mučenca ga je skupaj z drugimi mučenci razglasil papež Janez Pavel II. v Varšavi 13. junija 1999, med svojim osmim obiskom na Poljskem.