1. Na četrto adventno nedeljo že prav živo čutimo utrip bližnjih božičnih praznikov. Zunanja znamenja praznovanja so sicer zapeljiva in lahko skrčijo vso pripravo v skrb, da bodo jaslice lepe, dovolj lučk, prah pobrisan in na mizi kaj dobrega, mnogi pa vendar vidijo v Božiču nekaj globljega in so z adventno mislijo ter zakramentom sprave na Gospodov prihod skušali pripraviti predvsem svoja srca. Stara in vedno nova resnica: zaman je prišel na svet, če zanj ni prostora v človekovem srcu. Božič bo za nas praznik le, če mu bomo v svojih srcih pripravili prijazno bivališče.

2. Beseda nam z različnih zornih kotov osvetljuje dogajanje, ki se ga ne bomo le spominjali, ampak  predvsem praznovali kot sedanjost, kot našo prihodnost:

– preroška beseda o Odrešeniku je vse razločnejša: Betlehem, iz tebe izide on, ki naj vlada v Izraelu, poudari eno osrednjih prvin Odrešenikovega poslanstva in človeških želja: v miru bodo prebivali;

– apostol nas pred praznovanjem rojstva opozarja na celovito odrešenjsko poslanstvo: prihajam, da izvršim, o Bog, tvojo voljo – mar  ne potrjuje tega Gospod sam v najbolj kočljivem trenutku, pred trpljenjem: ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi – kot na dlani je pred nami pogled od Betlehema do Kalvarije, od rojstva do krone odrešenjskega dela, trpljenja in vstajenja;

– kako neposreden je evangelij, dve ženi v pričakovanju, bliža se Krstnikovo, bliža se Odrešenikovo rojstvo, veselita se, njuno materinsko poslanstvo bo za vse čase odmevalo (mar ne bi ob slehernem praznovanju rojstnega dne morali čestitati tudi materi slavljenca, ženi, ki mu je posredovala življenja);

– kako praznično slovesne so Elizabetine besede sorodnici Mariji: Mati mojega Gospoda, blagoslovljena med ženami, blagoslovljen sad tvojega telesa, besede, ki jih tolikokrat ponavljamo v molitvi, ki nam kažejo na Marijino veličino: izbrana je, da nam posreduje Odrešenika, enkratna, neponovljiva vloga te žene;

– kako pomenljivo razlago Elizabeta ponuja nam, ko pravi o Mariji blagor ji, ki je verovala: verno, odprto srce tudi za tisto, česar razum ne more dojeti, srce, ki z zaupanjem sprejema načrte Neskončnega, utira pot ne le človeka k Bogu, ampak prav tako človeka k človeku;

– kako bogate so Marijine besede, kot brezkončni odmev na Elizabetin klic: ozrl se je na nizkost svoje dekle, velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto: morda ob teh besedah vsaj malo zaslutimo neskončnost božjega delovanja med nami ljudmi in neizrekljivo veličino vsega tistega, kar Bog lahko stori po človeku, če se mu da na razpolago, kot Marija. Tudi v nas bo Božič nekaj velikega, če v svojih srcih pripravimo bivališče za Odrešenika.