Očitno so modri z vzhoda z vprašanjem kje je judovski kralj, ki se je rodil, v Jeruzalemu povzročili pravo paniko. Herod se prestraši. Kako so se šele začudili, ko so našli skromno nazareško družino – pa vendar so padli predenj in ga počastili. Še bolj paradoksno podobo posreduje današnji evangelij: Jezus, ki so ga modri kraljevsko počastili je zdaj uklenjen obsojenec pred rimskim oblastnikom, pretepen, ponižan, nihče nima zanj dobre besede, in vendar se predstavlja za kralja; kdo bi hotel imeti takega kralja, kakšno kraljestvo ima lahko za seboj človek, ki nima enega samega vojaka!

Iz različnih misli, ki jih nudi Beseda, lahko sestavimo podobo Kristusa v njegovi kraljevski neskončnosti, ki je obenem tako blizu človeški majhnosti: njegova kraljevskost ga ne dviga v oblast in nasilje, prišel je, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge:

– prerok ga v svoji viziji gleda kot kralja tistega neuničljivega kraljestva, v katerem zlo nima več besede, laž in nasilje sta brez moči;

– Janez v Razodetju jedrnato povzema: on je Alfa in Omega, on, ki je, ki je bil in ki bo, kot takega ga bodo priznali tudi tisti, ki so ga prebodli – Janez kaže tudi na evangeljsko podobo: on nas je opral naših grehov s svojo krvjo;

– evangelij človeško približa podobo Gospoda-Kralja: v strahoti ponižanja Jezus zatrjuje: tako je, kralj sem – pa tudi razblinja strahove: ni se treba bati, ne sega po zemeljski oblasti, ne misli nikogar ogrožati;

– ima pa vendar orožje, ki se ga mnogi najbolj boje: za to sem rojen in zato sem prišel na svet, da spričam resnico – to je pa nevarna zadeva, mnoge je pred resnico bolj strah kot pred mečem ali puško – prišel je spričat resnico, ne zagovarjat “svojo resnico”, ki je navadno le nespretno zakrita laž – mar ni res zgovorno dejstvo, da ga v vsakem času posebej zavračajo tisti, ki zagovarjajo “svoje resnice”, jih vsiljujejo drugim, z različnimi “resnicami” sejejo razdore.

Pomenljiva je ugotovitev Jezusovega zasliševalca, rimskega upravitelja:   jaz ne najdem na njem nobene krivde – in, kar je zelo nenavadno, celo Pilatova žena poseže vmes: nič ne imej s tem pravičnim, pravo in zakonitost na njem ne najdeta krivde, proti njemu kričita samo še laž in sovraštvo, takrat in danes!

Gospod je več kot razločno povedal, kaj je njegovo kraljestvo: to je  resnica in pravičnost, je mir in sožitje, je dobrota in odpuščanje. Mar ni to tisto, kar ima na tehtnici vrednot težo. Živeti v smislu njegovih vrednot, ki človeka res počlovečijo in obenem “pobožanstvijo”, je naša prihodnost.