Od 26, ki so bili skupaj razglašeni za blažene, jih je 17 umrlo v juliju in avgustu 1936. Zatem je preganjanje nekoliko popustilo. Maja 1937 je republikanska vlada prevzela nadzor nad položajem v Barceloni in morija je prenehala. Kljub temu pa je Cerkev vse do konca vojne leta 1939 živela v ilegali.  Skupaj z junaštvom mučencev je potrebno izpostaviti tudi junaštvo družin, ki so na svoje domove sprejele tako njih, kot tudi tiste, ki so preganjanje preživeli.

Družine so pri tem tvegale svoje lastno življenje. Poznamo primere ljudi, ko so bili umorjeni zato, ker so v svoje hiše sprejeli duhovnika ali redovnika; vendar med temi ni tistih, ki so sprejeli naše brate kapucine. V nekaterih primerih so bili člani družin, ki so jih sprejele, gotovo aretirani za nekaj ur ali nekaj dni, vendar so bili kasneje vedno izpuščeni. Na začetku so bile to družine v neposredni bližini samostanov. Kasneje pa so se morali zateči k drugim prijateljem, ki so bili bolj oddaljeni.

Mnogi prijatelji so jih iz ljubezni do bratov in Cerkve velikodušno sprejeli, čeprav so se zavedali tveganja, ki je s tem bilo povezano. Včasih so v družinah otroke učili, da so brata klicali dedek ali pa stric in to vsakokrat, ko je vstopil kak neznanec. Nek anarhistični voditelj je vzel pod svojo zaščito enega od bratov, ki je bil aretiran samo zato, ker je na javnem kraju neopazno molil rožni venec. Ko je prišel trenutek, so se mirno predali, in s tem najmočneje pričujejo.