Rojen je bil 7. novembra 1604 blizu Offide v Ankonski provinci Marke v srednji Italiji. Njegovi starši so mu dali ime Dominik. Že po naravi je bil pohleven in ponižen. Kadar je mamo kaj prosil, je to vedno storil s sklenjenimi rokami. Do bratov je bil izredno ljubezniv. Če je oče katerega karal ali kaznoval, je prosil, naj kaznuje njega namesto brata. Če kateri od bratov ni hotel  ubogati, se je on ponudil za tisto delo. Tako je že kot otrok kazal znamenja poznejše svetosti.

Ko je bil star sedem let, je začel pasti domače ovce. Na paši je pobožno molil pred podobico, ki jo je pritrdil na drevo in mislil na Boga. Čudno je bilo, da so ovce vztrajale v njegovi bližini, dokler je molil. Ob nedeljah in praznikih je želel biti pri vseh svetih mašah, tudi če je zaradi tega zamudil kosilo. Strogo življenje kapucinov je bilo zanj nenehen klic, zato je po nekaj letih prosil svoje domače, če bi lahko vstopil k njim. Leta 1626 je prišel v kapucinski samostan v Corinaldu.

Dobil je ime Bernard. Od leta 1650 do smrti je bil v Offidi, kjer se je odlikoval v poglobljeni molitvi in spokornosti. Često ni mogel zadušiti krikov veselja, kadar je bil v Jezusovi navzočnosti. Ob mnogih priložnostih so ga redovniki videli na lastne oči, kako je bil dvignjen od tal z obrazom, sijočim kakor sonce. Zaslovel je tudi, ko je štiri mrtve otroke poklical nazaj v življenje. Pri dvainsedemdesetih letih je prejel Kristusove rane. Umrl je 22. avgusta 1694 v Offidi.