Rojen je bil 23. novembra 1863 v škofiji Padova. Zgodaj se je v njem začel razodevati klic k duhovništvu in redovniškemu življenju. Pri sedemnajstih letih je vstopil v kapucinski red z imenom Andrej. Ko je končal klasične študije, je bil posvečen v duhovnika. Leta 1902 je bil izvoljen za provincialnega ministra. Njegove sposobnosti je odkril beneški patriarh Sarto in mu dal mnoge škofijske naloge. Ko pa je Sarto postal papež, je leta 1904 imenoval Andreja za škofa v Trevisu.

Novi pastir je takoj začel delovati. Pospeševal je duhovne vaje za duhovnike; vsako leto je vodil dejavnost duhovnikov z natančnimi navodili, ki jih je preverjal z mnogimi obiski. Edinstvena vez škofa Andreja s papežem sv. Pijem X. je bila v osnovi duhovna; svetost enega prikliče svetost drugega; oba sta živela za Cerkev in s Cerkvijo. Svojo pastoralno službo sta si zamislila kot vzgojo k svetosti. Navduševala sta se, da bosta vzor po podobi Kristusa, dobrega Pastirja.

Kot oče je skrbel za svoje duhovnike. Izbruhnila je prva svetovna vojna. Zelo je trpel, ker je bil severni del njegove škofije hudo bombardiran. Vojna mu je uničila 47 cerkva in 36 župnišč. Ostal je na svojem mestu tudi, ko so odšle civilne oblasti. Obvladoval je usodo mesta s herojskim pogumom. Poskrbel je za pomoč vojakom, bolnikom in ubogim. Pogumno se je lotil popravila vojnega opustošenja. 26. junija 1936 mu je njegov tajnik dal poljubiti križ, nato je mirno končal sveto življenje.