Naši svetniški bratje so opravljali vse vrste opravil v samostanu, Blaženi Jeremija je edini, ki je preživel kot bolniški strežnik večji del svojega življenja.

Jon (Janez) Kostist se je rodil 29. junija 1556 v Romuniji v verni, dobro stoječi družini kot najstarejši izmed 7 otrok. Družina je bila zelo dobrodelna do ubogih. Versko življenje je bilo v Moldaviji težko, saj so pravoslavni in protestanti stiskali katoliško manjšino. Mati je dajala otrokom pogum, češ drugje so kristjani boljši npr. v Italiji, kjer je večina katoliška; tam so verniki dobri, tam rastejo svetniki. Janez je kar naprej sanjal o tej čudoviti deželi.

pripoveduje se, da je Janez srečal na tržnici starčka ubožca, kateremu je dal svojo malico. Ta je Jonu napovedal, da bo prišel v Italijo, kjer bo v veliki sreči služil nekemu velikemu gospodu, ki mu bo vse velikodušno plačal. Jon je od tedaj še bolj sanjaril o Italiji.

Ko je Jon dopolnil 18 let, se je skrivaj odpravil na dolgo pot v Italijo, ne da bi prej to povedal staršem, ki mu gotovo tega ne bi nikoli dovolili. Mogoče ga je k temu spodbujala tudi Kristusova obljuba, da kdor zapusti očeta ali mater in dom zaradi Kristusa, bo prejel stotero. Pot je bila zares dolga in težka; dolga nad 2000 km in to za fanta, ki ni znal ne pisati ne brati, ki ni znal nobenega tujega jezika, razen svojega dialekta.

Ker ni mogel naprej, se je ustavil za dve leti v Albi Reali, glavnem mestu Transilvanije in čakal priložnost za nadaljno potovanje. Kruh si je služil tako, da je pomagal zidarjem pri zidanju obzidja proti Turkom. Božja previdnost mu je pomagala naprej.

Tamkajšnji vladar Štefan Bartholi je hudo zbolel in poklical slavnega zdravnika Lo Iacona iz Barija. Ta se je potem vračal domov in je iskal služabnika za na pot. Ponudil se mu je neš Janez. Zdravnik na konju, naš Janez peš za njim, tako sta v treh mesecih prišla preko Beograda v Dubrovnik. Tam sta se vkrcala na neko trgovsko ladjo za Bari. V Bariju je ta zdravnik, ki je med potovanjem vzlubil Janeza, našel zanj v lekarni neko službo, nakar sta se poslovila.

Toda naš Janez ni bil zadovoljen v Bariju, kmalu je bil razočaran. Sanjal je o dobrih kristjanih v Italiji, hitro je opazil, da so tu ljudje še slabši kot v Romuniji: tu je več prekljinjevanja, več pijanosti, več nepoštenosti. Delal je že načrte, kako se bo vrnil domov. Božja previdnost mu je spet pomagala. Skrivnostni starček ga je na ulici nagovoril: “Kam greš, Jon?”

Romun se je čudil, da ga nekdo tu nagovarja z osebnim imenom.

“Vračam se nazaj v Romunijo, ker so v Italiji kristjani še slabši, kot so pri nas.”

“Toda, pomisli vendar: Bari ni cela Italija,” mu odgovori starček.”Pojdi v Neapelj, pojdi v Rim, kjer živi papež, v Loreto, pa boš videl, da v Italiji ne nedostaja dobrih kristjanov.”

Janez se je zamislil in uvidel upravičenost starčkovih besed.

Šel je k lekarnarju in mu to povedal. Ta ga je poslal v Neapelj k svojemu bratu s priporočilnim pismom.

Jon Kostist je prišel v Neapelj l. 1578, nekako 4 leta po tem ko je zapustil dom. Bilo je to med postnim časom. Čas je bil ugoden, kajti cerkve so bile polne vernikov, ki so poslušali božjo besedo. Janez je že v Bariju obiskoval kapucinsko cerkev. Toda tu v Neaplju se mu je zdelo, da je prav tu našel “tiste menihe”, o katerih mu je doma mama govorila. Opazoval je kapucine in kmalu prosil za njihov habit.

Provincial ga je po par pogovorih rad sprejel v red, ko je preizkusil njegovo trdno voljo. Določil je, naj ga pelje v noviciatsko hišo svetniški brat Pacifik iz Salerna. Že kar med potjo sta si ti svetniški duši postala prijatelja. To duhovno prijateljstvo med njima je trajalo celo življenje. ker je br. Pacifik preživel br. Jeremija, je bil br. Pacifik med glavnimi pričami pri njegovem procesu za med blažene.

Janez je v redu dobil ime br. Jeremija. Po enoletnem noviciatu je l. 1579 takoj naredil večne zaobljube, kakor je bila takrat navada v redu. Pet let je nato opravljal po raznih samostanih razne službe. Leta 1585 pa je postal bolniški strežnik v samostanu sv. Eframo Nuovo v Neaplju v veliki bratski bolnišnici. V tej službi je ostal 40 let vse do svoje blažene smrti dne 5. marca 1625 leta.

Samostan S. Eframo Nuovo v Neaplju je imel 160 celic; 80 celic je bilo rezerviranih za bolnike. Ti so prihajali iz samostanov Neapeljske province, pa tudi iz drugih krajev Italije, celo iz inozemstva. Prihajali so sem zaradi zdravega podnebja in dobre oskrbe, za katero sta stala ljubezen in kompetentnost. to je bila prava bolnišnica.

Kot se dogaja v sodobnih bolnišnicah, da so prezasedene in trpijo na pomankanju prostoras, tako se je dogajalo tudi tu. Br. Jeremija dejansko sploh ni nikoli imel svoje lastne celice. Ker ni bilo nobene celice proste. Pomagal si je tako, da se je ponoči navadno mudil v tisti, kjer je bolnik najbolj potreboval njegovo pomoč, ali pa je našel kak kot pod stopnicami, ali na hodniku, da je malo zaspal. S humorjem je zavračal ugovor: “Seveda nimam svoje celice, saj ne morem zanjo plačati najemnine.”

Mati je privzgojila Jonu zavest, da je najbolje pomagati najbednejšemu, ker taka ljubezen gane božje srce; Frančišek pa je dal razumeti br. Jeremiju, da mora negovati redovnega brata vsaj s tako nežnostjo, kot mati neguje svojega otroka. Zato je bil. br. Jeremija pripravljen uslišati vse mogoče in nemogoče prošnje svojih bolnikov, ki so mu jih – često že duševno neodgovorni -postavljali. Skozi 40 let se je vsak dan ves žrtvoval zanje, jim izpiral rane, jih dvigal, preoblačil, umival in kopal in opravljal najnižja dela, jih skušal razumeti, jih duhovno dvigal in jih skušal s svojo vedrino osrečevati.

Sobratje strežniki so kar tekmovali pri procesu, kako bi opisali njegovo ljubezen do bolnikov, ker je bila zares nedopovedljiva.

V strežbu je sebi rezerviral najtežje bolnike, tiste, kjer je bila strežba najbolj naporna, zahtevna, odbijajoča.

Dan in noč jim je strgel in jih kot skupni oče tolažil. Vsi so ga občudovali, kako se je znal vživeti v njih.

Stregel je br. Anzelmu iz Kalabrije, ki je bil zopern bolnik. Zgubil je pamet in se je večkrat pomazal od nog do glave. Človeku se je gabilo, če ga je pogledal. Br. Jeremija ga je dnevno čistil, kopal, mu pral sobo, posteljo, habit.

Br. Placid je izpovedal.”Okušal sem njegovo skrb in ljubezen, in ne vem, če bi mi mogla mati izkazovati večjo.”

Stregel je br. Salvatorju iz Neaplja, ki je bil hrom in nepriseben. Stregel mu je kot otroku. Čeprav ga je ta mnogokrat klical, tudi ponoči in brez potrebe, je br. Jeremija vedno veselo pritekel in ga ljubeče pomiril.

Bratje so izjavili, da so po njegovi smrti bolniki govorili: “Saj imamo dobre strežnike, vendar pa nihče ne more nadoknaditi br. Jeremija. Saj se je zjokal z nami, kot bi bil naša mati.”

Ne moremo verjeti, da br. Jeremija ne bi bil čutil tudi slabosti svoje narave. Tudi njemu je včasih postalo pretežko in si je želel, da bi bil vrtnar, pa se je hitro premislil in spet vzel križ na svoje rame.

Br. Jeremija si ni prizanašal, ni se oziral na tveganje in žrtve. Tako je tudi umrl kot žrtve ljubezni in pokorščine zaradi obiska pri bolniku.

Predstojnik je poslal br. Jeremija k velikemu državnemu komorniku, ki je hudo zbolel. V zelo hladnem nalivu je moral prehoditi 12 km. Dobil je hudo pljučnico. Vedel je, da bo umrl. Zahvaljeval se je Bogu, da ni nikoli potreboval tuje pomoči, sam pa je mogel vedno streči.

Pred smrtjo je rekel: “Veselim se, da bom spet lahko videl svoje bolne brate, ki mi bodo vsaj zdaj hvaležni, saj mi v življenju niso mogli biti zaradi svoje skleroze.” Veselil se je srečanja z nekdaj “hromimi in kruljevimi” sobrati, toda zdaj preobraženimi, s katerimi je na zemlji živel in trpel.

Umrl je zvečer 5. marca 1625 v 70. letu svojega življenja. Ljudje so tako trumoma navalili v cerkev, da so ga raje skrivoma pokopali naslednjo noč v miru.

Še isto leto so začeli proces za beatifikacijo: pozneje je bil proces zanemarjen, ker je italijanska vlada podržavila samostan in ga spremenila v zapore. Romuni so spet zbudili zanimanje Cerkve in reda zanj. Tako je prišlo, da ga je lahko Janez Pavel II l. 1983 prištel med blažene, isti mesec kot Leopolda Mandića za svetnika. Bl. Jeremija je edini Romun, ki je prišel na oltar, in lepo povezuje katoličane in pravoslavne.

Upam, da si že kdaj v živo izkusil, kako močna je privlačnost Božje ljubezni, kako nezadržno te vleče v bližino Boga, ko zaslišiš njegov glas. Če takšne izkušnje še nimaš, ti jo želim čim prej in čim večkrat!

Le kaj drugega kot Božja ljubezen bi lahko »zvabilo« Jona Stoika, preprostega kmečkega fanta iz romunske vasice Tzaz, ki ni znal ne brati ne pisati ter je razumel samo narečje, ki so ga govorili v domači vasi, na tvegano in naporno pot v Italijo. Brez sredstev za pot in ne da bi vedel, kako se pride do tja, se je odpravil »v deželo, kjer živijo dobri kristjani, kjer so vsi menihi sveti in kjer živi papež, Kristusov namestnik« – tako mu je namreč od rane mladosti pripovedovala mama.

Kasneje je brat Jeremija (prej Jon) pripovedoval o svoji poti v Italijo: »Da sem se lahko prebil iz naše vasi v Italijo, sem moral opravljati skoraj vse poklice: pomagati kot delavec v tovarnah, obdelovati zemljo, pasti živino, služiti kot bolničar in lekarnar. Samo dveh poklicev nisem nikdar opravljal: dvornega paža in žandarja.«
In ko je pripel v Bari, v »deželo sanj« je doživel morda najbolj grenko izkušnjo svojega življenja. Vse kaj drugega kot pa dobri kristjani! Razočaranje na verskim življenjem kristjanov v Italiji je bilo tako veliko, da se je odločil vrniti domov. Božja previdnost pa je hotela, da je Jon v Neaplju, kamor je prispel v postu 1578. leta srečal brate kapucine. V njih mu je bilo dano prepoznati tiste »svete menihe« iz maminih pripovedovanj. Odločil se je ostati in postati kapucin. Vstopil je v red, prejel habit in redovno ime brat Jeremija ter bil od leta 1585 pa do smrti 40 let z vsem srcem bolničar v veliki samostanski bolnišnici (del samostana, namenjen bolnim in ostarelim bratom) v kraju San Eframo Nuovo.

Njegovo preprosto, strogo in sveto življenje je bilo vse prevzeto z znamenjem Božjega usmiljenja. Okrepljen z nadnaravno ljubeznijo je po telesnih in duhovnih delih usmiljenja postal živo oznanilo, da je naš Bog resnično ena sama Usmiljena ljubezen. Iz njegovega življenja se je dalo razbrati predvsem naslednje: Bog je vse usmiljenje, Sveta Trojica je usmiljenje, trpljenje Jezusa Kristusa in Kristusovo telo v evharistiji je usmiljenje, Devica s plaščem, posejanim z zvezdami, je Mati usmiljenja, Cerkev je usmiljena, biti človek je dar usmiljenja, vidno in nevidno stvarstvo je trajajoče dejanje Božjega usmiljenja.

Vse življenje je ostal nepismen, toda ko je spregovoril, so bile njegove besede slikovite, prodorne, brezkompromisne, neposredne in vsi so ga poslušali z velikim užitkom. Postal je iskan tolažnik obteženih in žalostnih – in kako dobro je znal tolažiti.

Svoje Boga polno srce pa je povsem podaril trpečim. Ni le čakal, da bi prišli k njemu, ampak jih je iskal in to brez razlike med bogatimi in revnimi. Obiskoval je hiše enih in drugih ter s čudovito preprostostjo prinašal tolažbo z globokimi duhovnimi besedami in z nesebičnim služenjem.

Brat Jeremija je bil vedno pripravljen na vse in neprestano vesel. Čistost, preprostost in ljubezen so bili notranji izviri radosti, ki je sijala z njegovega obraza. Svoje trpljenje in težo spokornega življenja je skrbno skrival pred drugimi. Tudi v samostanu je bil kot preprost romar med brati – celo svoje celice ni imel, kajti vse noči je preživljal v celicah bolnih ali kako drugače obteženih bratov. Med brati se je razširil simpatičen rek, da dobroto brata Jeremije poznajo tudi kamni samostanskih zidov. On pa je ponižno odgovarjal: »Dela ljubezni so vredna več od zamaknjenj!« In to kljub temu, da je bil sam človek neprestane molitve, do ušes zaljubljen v evharistijo, v Križanega in v usmiljeno Devico Marijo, katero je ljubkovalno klical »naša Mamica«. Bratom je bil dobro znan tudi dogodek (brat Jeremija ga je zaupal bratu Pacifiku iz Salerna) iz večera pred praznikom Marijinega vnebovzetja 1608, ko je brat Jeremija v zamaknjenju občudoval Marijino lepoto. Mati Božja je bila vsa sijoča v nebeški lepoti, preprostega kapucina pa je zanimalo, kako to, da ne nosi krone na glavi, saj je vendar Kraljica. Devica Kraljica mu je pokazala Sina v svojih rokah in mu odgovorila: »Moja krona je ta moj Sin.« To videnje je brat Jeremija neprestano nosil v srcu, odsevalo pa je tudi z njegovega obraza. Pobožnost do »Marije brata Jeremija« se je razširila po vsem Neapeljskem kraljestvu.

Ta globoka marijanska izkušnja pa ga je samo še bolj spodbudila k ljubezni do trpečih. Ubogi so bili res njegovi gospodarji. V svojem usmiljenju je šel tako daleč, da je ubogim odpiral samostanka vrata in jih spuščal celo na samostanki vrt. Vse to mu je prineslo nemajhne težave v odnosih z drugimi brati. Sam pa je vedno znova ponavljal: »Ubogim je potrebno dati to, kar nam je všeč in ne to, kar nam ne paše. Potrebno jim je dati najboljše od tega, kar imamo.«

Bil je neumoren, delal je dan in noč. Kadar je bil med bolniki je bil v najbolj priljubljeni družbi. Vedno pa je bil pripravljen pomagati tudi ostalim bratom pri delu: pral jim je perilo, pometal, jim umival noge… Njegova vsakdanja zahvala je bila približno takšna: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker sem vedno služil in niso drugi služili meni, ker sem bil vedno podložen in nisem nikdar ukazoval!«

Sestra smrt je služabnika Božjega usmiljenja obiskala po utrujajočem obisku bolniku v oddaljenem Torre del Greco. Brat Jeremija je zbolel in se mirno, star 69 let, odpravil tja, kjer uživa v zaslužen počitek.

Papež Janez Pavel II. ga je 30. oktobra 1983 pred vesoljno Cerkvijo razglasil za zanesljivega prebivalca nebes. V bogoslužju Cerkve se ga kot blaženega spominjamo 8. maja.

Slavljen bodi Bog za vse ponižne in preproste služabnike ljubezni, ki brez velikih besed, a s srcem polnim Boga spreminjajo ta svet v Božje kraljestvo!