Prvi cvet kapucinskega reda, ki ga je Cerkev postavila na oltar, je sv. Feliks Kantališki. Bil je preprost kapucinski brat, ki se je v duhovnem življenju dvignil tako visoko, da so ga vsi spoštovali. Bil je zares privlačen lik: poosebljena preprostost, vedrina, brezmejna dobrota.

Brat Feliks Porro se je rodil v umbrijskem mestecu Cantalice l. 1515. Starši so bili revni, zato mu niso mogli dati šolske izobrazbe, so ga pa lepo vzgojili. Z 9 leti je postal pastir, nato je bil precej let hlapec. Varoval se je slabe družbe, mnogo je molil. Vsak dan je rad hodil k maši, kar mu je gospodar oponašal. Ali ne dolgo, saj so ga nekoč ljudje videli istočasno v cerkvi in na polju. Željno je poslušal pripovedovanje o svetnikih, tudi sam je želel postati nekaj takšnega.

Tekom let je spoznal, da ga kliče Bog v samostan. Toda zavedal se je, da je doma zelo potreben za delo. Zato je odlašal. Prišla pa je spodbuda od zunaj. Ko je nekega dne oral, sta se splašila vola, razbesnela in ga spravila v pravo smrtno nevarnost. Njegova obleka je bila vsa raztrgana, njemu pa se ni nič zgodilo. Feliks je v tem videl božji prst in je sklenil, da hoče takoj postati kapucin.

V svojem 28. letu življenja je pozvonil pri kapucinih. Sprejel ga je gvardijan. Peljal ga je v cerkev in mu rekel, naj moli, da bi spoznal božjo voljo. Feliks je takoj pokleknil pred velikim razpelom in se poglobil v premišljevanje Jezusovega trpljenja. Ko se je zvečerilo, je šel gvardijan molit v cerkev in našel tam Feliksa zatopljenega v molitev.

“Človek božji, kaj ste še tu? Kaj delate?… Pa ves dan? Da, sprejmemo vas, zato da Jezus ne bo več tako sam. Pomagali mu boste nositi križ.”

Poslali so ga v Rim. Sprejel ga je p. Bernardin iz Astija kot gvardijan in ga je poslal v Fiuggi v noviciat. Imena mu niso menjali, kar je nekaj nenavadnega v kapucinskem redu: ostal je Feliks. Imel je tudi hude skušnjave. Vendar jih je vse premagal, ker je bil do magistra iskren in zaupen. Redne spokorne vaje so mu bile premalo. V vsem je hotel posnemati sv. Frančiška. Prešlo je leto preizkušnje in potem še tri leta v drugih samostanih, na kar je bil br. Feliks prestavljen v Rim za pobiralca miloščine.

Brat Feliks je postal kapucin, zato da bi živel v samoti tihih gozdov. Dejansko mu je bilo to omogočeno le prva 4 leta, potem pa je od l. 1547 nenehno hodil le po nemirnih rimskih ulicah, daleč od gozdov. S sanjami o samoti so hkrati izginile še ene sanje. Br. Feliks je vstopil v red z željo, da se ne bo več dotaknil kruha, kot se niso puščavniki. A zdaj je imel za glavno dolžnost, da je pobiral kruh. Ko je bil star, se je rad pošalil s tem: “Nisem se več hotel dotakniti kruha, a Gospod me je napravil za gospodarja vseh rimskih peči in sploh nisem drugega delal, kot da sem nosil kruh na hrbtu.”

Brat Feliks je v Rimu 40 let opravljal službo pobiralca miloščine. Po ulicah je hodil kot živa podoba kreposti: ves zatopljen v Boga ni zlahka dvignil svojih oči. V roki je navadno držal rožni venec in molil. Z blagim nasmeškom je pozdravljal velike osebe in svoje dobrotnike. Govoril je le malo in še to le o Bogu, Mariji in duhovnih stvareh. Rad pa je tolažil uboge in trpeče in jim dajal poguma. Vedno je hodil bos, brez sandal in plašča.”Zato da hitreje hodim,” se je izgovarjal.

Imel je navado, da se je za vsak dar zahvalil z besedama “Deo gratias”. Kmalu so ga vsi klicali le brat Deogratias. Čim so ga zagledali otroci, so kar v zboru kričali: “Deogratias!” Brat Feliks je v tem užival in jih še spodbujal k temu. Te besede so postale br. Feliksu pozdrav ob prihodu in ob odhodu.

Brat Feliks je imel izredno čuteče srce za uboge. Od predstojnikov si je izprosil dovoljenje, da je smel pomagati ubogim. To dovoljenje je br. Feliks dobro izkoristil. Mnogokrat se je vračal v samostan s skoraj prazno bisago, ker je že med potjo vse razdelil ubogim: kruh, meso, olje, vino in drugo. Zlasti so se mu smilile vdove s številnimi otroki in tisti tujci v mestu, ki so bili brez pomoči. V ta namen se je rad obračal tudi na bogate dobrotnike, plemiške družine, kardinale in druge, ki so mu priskrbeli tudi oblačila, perilo in druge potrebščine za uboge. Tako je lahko v času lakote podpiral stotine revnih družin skozi celo leto. Ob nedeljah je rad obiskoval bolnike v bližnji Bolnišnici neozdravljivih, jih opogumljal in skromno obdaroval.

Iz Feliksove ljubezni so pogosto izvirala čudežna dela. Tako je v trenutku ozdravil mater kardinala Petra Crescenzija, s tem da ji je dal požirek naprošenega vina.

Slepi 7-letni Fulvij Fosca se mu je vrgel v naročje in ga milo prosil: “Brat Feliks, rad bi videl. Pomagaj mi!” In je takoj po molitvi spregledal.

Matere so mu rade prinašale bolne otroke in ga prosile za pomoč. Tudi nosečnice so imele zaupanje vanj. Br. Feliks je vedno pokleknil, isto so morali storiti tudi domači in so skupno izmolili Očenaš in Zdrava Marijo. Morali so zaupati in ozdravljenje je bilo zanesljivo. Znal pa je kdaj tudi trdo reči materam: “Pustite, da gre v nebesa, nebesa so čudovita!” Ob tej trdi besedi je tudi sam trpel.

Br. Feliks je rad delil lesene križčke, ki jih je sam izrezoval, in jih je vedno na veliko delil. A jih ni dal vsakomur. Znal je biti tudi strog: “Ne, vam pa ne dam križca, dokler ne spremenite življenja. Spremenite življenje, potem pa ga boste dobili.” Po teh križcih, so bili mnogi rešeni raznih bolezni in bridkosti.

Sv. Feliksa lahko štejemo med “vesele svetnike”. Tudi njegovo ime pomeni srečnež. Kje je bil vir njegovega veselja, njegove sreče?

Prav gotovo je bil že po naravi vedrega značaja. Potem pa je tudi čutil, da ga Bog ljubi. V duhu je bil vedno povezan z Bogom. Trudil se je, da je zvesto Bogu služil; v kolikor ni uspel, je zaupal v neskončno božje usmiljenje. Torej zavedal se je, da je ljubljeni božji otrok. Zato je bil srečen, vesel in širil to veselje.

Drugič bil je izredno ponižen, tako da ni nikoli čutil, da mu je kdo naredil krivico. Vedro je prenašal vsako trdo besedo, misleč, da zasluži še več. Sicer pa tega ni bilo veliko. Saj so ga tudi v samostanu vsi bratje – kar je tudi velik čudež – ljubili in spoštovali. Pa še rimsko ljudstvo ga je “oboževalo”. Kljub temu pa je ostal ponižen.

Celo papež Sikst V. ga je ljubil. Ljudje so to vedeli, zato so mu nekoč v šali rekli: “Feliks, papež vas želi narediti za kardinala.” Zasmejal se je in rekel: “Da, za kardinala brez glave. Sicer pa se počutim bolje kot papež; sem brez skrbi. Za nič na svetu ne bi zamenjal z njim!” Sicer pa mu je Feliks napovedal, da bo papež, a ga hkrati opomnil: “Ko boste papež, delajte za božjo čast in blagor Cerkve. Drugače je boljše, da ostanete navaden redovnik.”

Ko je nekoč papež srečal brata Feliksa na ulici, ga je prosil za košček naprošenega kruha. Brat Feliks je iskal v bisagi kakšen lepši kos, a kljub temu je potegnil bolj trd kos.”Oprostite, sv. oče, sicer pa ste še vedno redovnik!”

Več šale je bilo, če je srečal na ulici sv. Filipa Nerija, apostola rimske mladine. Bila sta prav vrstnika, rojena l. 1515. Oba sta tekmovala v ponižnosti. Filip je moral piti iz Feliksove čutare sredi ulice, Filip pa je Feliksu naložil, da je moral po Rimu na glavi nositi njegov biret (duhovniško pokrivalo).

Drugič je Filip Neri prosil Feliksa za blagoslov in je pokleknil; Feliks pa je želel, naj ga on blagoslovi. Tako sta oba klečala na ulici, potem sta se objela, zasmejala in razšla v veselje gledalcev. Njuno prijateljstvo je šlo tako daleč, da sta drug drugemu v šali želela najhujše trpljenje. Eden je rekel: “Rad bi te videl, kako živ goriš.” Drugi mu je odgovoril: “Jaz pa tebe razsekanega na 4 kosce.” In tako dalje.

Večkrat se je brat Feliks srečal tudi s sv. Karlom Boromejskim, milanskim škofom, kadar se je ta mudil v Rimu. V zaupanju je nekoč sv. Karel vprašal sv. Feliksa, kaj mu svetuje za prenovo njegove škofije. Sv. Feliks mu je odgovoril: “Skrbite, da bodo vaši duhovniki goreče molili brevir. Vse je v tem.” Tudi z njim se je ponavljala tista scena, da se nihče ni imel za vrednega, da bi prvi dal blagoslov drugemu; vendar to ni bilo na ulici.

Brat Feliks je bil tudi dober pevec. Sestavil je preproste pesmi s 4,5,6 vrsticami, prave madrigale, primerne za razne dobe leta: za božič, čas trpljenja, veliko noč, Marijine, o božji ljubezni. Te so bile zanj – kot nekoč za sv. Frančiška – sredstvo apostolata. Največkrat so ga otroci pozvali, naj zapoje kakšno pesem. Nekatere so se otroci naučili in so peli z njim v zboru.

Brat Feliks se je zravnal in pod težo bisage začel:
“Če ne poznaš poti,
ki vodi v nebesa,
pojdi k Mariji.
Saj ima tako blag obraz,
je dobra in usmiljena
in pokazala ti bo pot,
ki vodi v nebesa.”

ali: “Jezus, moje upanje,
največje veselje mojega srca.
Prosim te, daj mi tako ljubezen,
da te bom zares ljubil.”

Ko je bil že na smrtni postelji, je žena poslanika Španije poslala k njemu paža, zato da bi ji prinesel poročilo o njegovem zdravstvenem stanju. Paž vpraša brata Feliksa, kaj naj ji sporoči. On: “Povej ji, naj pogosto ponavlja tole pesem” in zapoje:

“Jezus, Jezus, Jezus,
vzemi mi srce
in ga ne vrni nikdar več!”

Tako nekako kot je sv. Frančišek umrl s petjem na ustnicah, je brat Feliks prepeval še na pragu večnosti.

Skoro na vseh oltarnih slikah je sv. Feliks upodobljen na isti način: Kako Marija podaja bratu Feliksu božje Dete.

Znameniti kapucinski pridigar p. Lupo zagotavlja, da je bil on sam skrit na prižnici – priča te Marijine prikazni.

Bratu Feliksu je bil božič najdražji praznik v letu. Sam je napravil jaslice in tudi drugim svetoval, naj jih napravijo. Hkrati je veliko razmišljal o Jezusovi ljubezni do človeškega rodu. In tako se je med devetdnevnico pred božičem zgodilo tole. Zvečer se je nahajal brat Feliks sam v cerkvi – vsaj sam je tako mislil. V veliki ljubezni je milo prosil Marijo: “Marija, dopusti mi, da vidim Jezusa in se veselim ob njem!” In glej, Feliks zagleda Kraljico nebes z mnoštvom angelov in Jezusom v naročju. Marija malo dvigne Dete in ga ljubeče položi Feliksu v naročje. Božje Dete razprostre roke in boža brata Feliksa po obrazu, bradi. Feliks je presrečen, solze sreče ga oblijejo, čujejo se njegovi vzdihljaji. Čas je hitro minil.”Feliks”, ga pokliče Marija. “A tako…?” Nerad ji vrne božje Dete. Od tedaj je še bolj preziral reči tega sveta.

“Res, brati ne znam”, je rekel večkrat, poznam pa 6 črk: pet rdečih, to so Jezusove rane in belo črko, Marijo. In če bi jih dobro poznal, ne bi zavidal ne teologom, ne doktorjem.

Brat Feliks je dospel do 72 leta. Prej je bil vedno zdrav, potem so ga začele mučiti količne motnje. Od tedaj ni več hodil na zbirco.

V svoji zadnji bolezni je brat Feliks ponižno rekel.”Osel se je zrušil in ne more več vstati.” Dali so mu posteljo z žimnico. Le iz pokorščine se je spoprijaznil, da je spal na njej. To je bilo sedaj prvič, doslej je spal le na golih deskah.

Dne 18. maja 1587 je šel po kosilu malo počivat. Naenkrat začudeno vzklika: “Oh… oh…oh!” Brat Urban, ki mu je stregel, ga vpraša, kaj je. Brat Feliks odgovori.”Vidim Devico Marijo v spremstvu angelov… Soba je vsa obsijana.” Potem je počasi, počasi zaprl oči, kot da bi bil njegov odhod dejanje njegove proste volje, in je vstopil v večnost.

Bil je to srečen konec lepo preživetega življenja.

Bilo je ob 11 uri ponoči na binkoštni ponedeljek 18. maja 1587.

Ves Rim je hitel k samostanu, da se poslovi od brata Feliksa, prav takšen je bil njegov pogreb.

Na njegovem grobu se je zgodilo mnogo čudežev.

Sikst V. je bil tako navdušen nad svetniškim življenjem brata Feliksa in nad njegovimi čudeži – sam je izjavil, da jih prizna 18 – da je hotel še isto leto v novembru razgalsiti br. Feliksa za blaženega. Toda papež je prej umrl in tako je proces zastal. Br. Feliksa je razglasil šele Urban VIII. leta 1625 za blaženega; za svetnika pa je bil razglašen leta 1712. Njegovo telo počiva v cerkvi Brezmadežne v sarkofagu, ki si ga je Feliks sam za življenje izprosil od nekega bogatega prijatelja.