Rojen je bil 11. marca 1720 v Besançonu v Franciji. Pri dvajsetih letih je postal kapucin in prejel ime Janez Ludvik. Obdarjen je bil z vsemi krepostmi. V ponižnosti se je posvetil reševanju duš in uspešno izvrševal službo spovedovanja. Imel je 74 let, ko so francoski revolucionarji začeli siliti duhovnike in redovnike k razkolniški prisegi. Janez je moral zapustiti Lyon. Premeščen je bil v mesto Moulins, kjer je bilo že 66 obsojenih duhovnikov. Bili so odpeljani v Rochefort.

Med prevažanjem na vozovih so jih spremljali orožniki. Dospeli so v Rochefort in jih nakopičili na dve ladji, privezani ob morski obali. Bili so nakopičeni, 400 deportirancev v pomilovalnem stanju. To je bilo življenje taborišča in muka zaradi lakote, česar ni mogoče opisati. Bili so brez zdravil. Poslušati so morali nenehne žalitve, ki so jih prejemali od posadke. Toda še bolj strašna muka so bile nočne ure. Janezov živahen in vesel značaj pa je vlival pogum tudi tovarišem.

Eden od preživelih je pričeval: »Čeprav je bil častitljiv starček, je pomenil veselje za vse nas. Prepeval je kot mladenič in s tem lajšal naše trpljenje, medtem ko je skrival svoje strašne bolečine. Umrl je vedro, kakor je vedno živel. Zjutraj, 19. maja 1794, so ga našli mrtvega pod odejo na kolenih, na svojem mestu. Sklonjen na kolenih, med molitvijo, je izdihnil. Ko smo ga videli v tem položaju, je izgledalo, da je še mrtev bil v proseči kretnji, kot v Svetem pismu očaki v zadnjem zdihljaju.«