Rojen je bil 19. marca 1844 blizu Brescie v Italiji. Pri krstu je prejel je ime Janez. Že kot majhen otrok je imel veliko sočutje z revnimi in je velikodušno dajal, kar je kdo prosil, četudi je njegova družina živela v pomanjkanju. V duhovnika je bil posvečen 2. junija 1867. V času svojega bivanja v župniji je začutil željo po samoti, molitvi in pokori, zato je leta 1873 je vstopil v kapucinski red v samostan Marijinega oznanjenja v kraju Borno, kjer so mu dali ime Inocenc Berški.

Določen je bil za pomočnika magistra novincev. Imel je globoko pobožnost do svete evharistije, videti je bilo, da je zanj življenjskega pomena nenehno zadrževanje pred tabernakljem. Prav takšno pobožnost je imel do križanega Kristusa, nenehno je prejemal pogum za svojo pokoro pri molitvi sv. križevega pota in tako priporočal tudi vsem, ki so mu bili zaupani. Zadnje leto življenja je bil zadolžen za vodenje duhovnih vaj v samostanih v Milanu, Albinu, Bergamu in v Brescii.

V Albinu je močno zbolel in 3. marca 1890 umrl v bolniški sobi kapucinskega samostana v Bergamu. Čeprav so novice v tistem času potovale počasneje kakor danes, je veliko število ljudi prišlo se priporočit  v samostansko hišo, kjer je počivalo njegovo telo. Kmalu sta se zgodila dva čudeža, ki so ju pripisovali priprošnji Inocenca Berškega. Prvi je bil ozdravljenje štiriletnega dečka od levkemije, drugi pa ozdravljenje petletnega dečka od peritonitisa, vnetja potrebušnice.