Rojen je bil leta 1875 blizu Berlina z imenom  Adalbert. V otroških letih je bil zelo bolan in takrat je sklenil postati kapucin, če bo ozdravel. Ko je bil star 18 let, je obljubo izpolnil. Dobil je ime Anicet. Usmeril se je v službo ubogim. Z navdušenjem je to službo sprejel in od leta 1918 živel v samostanu v Varšavi. Tukaj je živelo mnogo revnih ljudi in celih družin v bedi, pa tudi zelo bogatih. Zbiral je sredstva za veliko kuhinjo, kjer so dnevno razdelili do 8000 kosil med uboge.

Hodil je po varšavskih cestah in prosil miloščino za svoje uboge. Pogosto si je naložil na svoje rame težke pakete ali vlekel velike kovčke, polne dobrot za najpotrebnejše. Vsak dan je treniral dvigovanje težkih predmetov. Pogosto je tudi sedel v spovednici v kapucinski cerkvi v Varšavi. Če je slišal, da kdo umira, je hitro tekel k njegovi postelji, da ga potolaži in mu podeli sv. zakramente spovedi in sv. popotnice. Če pa je kdo umrl zapuščen, je prevzel skrb za njegov pogreb.

Nemci so leta 1939 zasedli Poljsko, zaprli vse kapucine v samostanu. Septembra 1941 so jih naložili na živinski voz, da jih odpeljejo v Auschwitz. Aniceta so tolkli s palicami. V vsem tem času je molil in molčal. 6. oktobra so mučitelji vrgli Aniceta skupaj z drugimi zaporniki v neko jamo in nad njo zmetali živo apno. Umrli so v upanju na vstajenje in v veri, da to trpljenje in strašna smrt gradita spravo med Nemčijo in Poljsko, med katoličani in protestanti, med Judi in kristjani.