Spovedovanje in duhovno spremljanje

Spoved

Spoved je zakrament ozdravljenja. Predvsem utrjuje zavest, da smo navkljub naši grešnosti in omejenost neskončno ljubljeni. Ljubezen je najpopolnejši sinonim za Boga – Bog je ljubezen. Bolezen, ki škoduje krščanskemu življenju, je nezaupanje v Boga in njegovo ljubezen. Spoved ni le obračun z lastnimi slabimi dejanji. Spoved je veliko več. Je pričevanje, ker priznavam Boga kot avtoriteto, ki lahko odpušča. Je pot pristnosti, ker priznam lastno majhnost, nebogljenost in grešnost. Predvsem pa je ozdravljenje, ker mi je sram in krivda odvzeta, podarjena pa nedolžnost ter veselje in dostojanstvo Božjega otroka. Za ozdravljenje ni bistvena bolezen. Bistveno je najti zdravnika in zdravilo. Bog je zdravnik, njegova ljubezen zdravi in celi naše rane.

Bratje kapucini so si skozi zgodovino pridobili veliko zaupanja tudi kot sveti spovedniki do te mere, da so nam v nekem času zgodovine spovedovanje pripisovali kot bistveni del naše karizme. V svetem letu usmiljenja (2015-2016) je papež Frančišek, kot zavetnika izrednega jubileja imenoval prav brata kapucina sv. Leopolda Mandića in sv. Pija iz Pietrelcine, ki sta se oba odlikovala kot velika spovednika.

Tudi danes imamo bratje v vseh naših samostanih odprta vrata za vse, ki se hočejo z Bogom spraviti v tem čudovitem zakramentu odpuščanja in sprave. Posebno pred prazniki so naše spovednice polne ljudi od blizu in daleč.

Duhovno spremljanje

Pojem duhovno in spremljanje lahko napačno razumemo. Ne gre za nekaj duhovnega, ki nima stika z realnostjo življenja in ne gre za spremljanje, ki odvzema odgovornost. Gre za to, da človek v realnosti zaživi duhovno dimenzijo in da jo živi odgovorno in samostojno.

Duhovno spremljanje vključuje celotnega človeka. Spremljevalec spremljanca sprejema na vseh področjih, o vsem ga lahko posluša. Naj bo na duhovnem, čustvenem ali telesnem področju, naj bo stiska, bolezen, greh, uspeh ali delovanje milosti Božje prek molitve, posta ali dobrih del. Prav v vsem ga sprejema. Ni teme, ki ji ne bi smel prisluhniti. Ne bilo bi pa prav, da bi se duhovno spremljanje razvilo v terapijo ali prijateljski pogovor o kakem hobiju, ali tolaženje in tarnanje. Spremljevalec mora jasno vedeti, kam želi spremljanca voditi. Vodi ga k Bogu, v odnos z njim, v molitev, post in dobra dela in še kaj tipično duhovnega. Duhovni spremljevalec, se ukvarja s pomočjo osebam neposredno v odnosu do Boga.

Vsako temo lahko pogledamo z duhovne perspektive. Predvsem je pomembno, da je pogovor na temelju izkustva spremljanca. Najprej duhovnega izkustva, brez katerega spremljanja sploh ni. Duhovno spremljanje ima za cilj tudi rast v zaupnosti in izročitvi Bogu.

Ker vedno več ljudi hoče resno in poglobljeno zaživeti z Gospodom, mnogi poiščejo duhovnega spremljevalca tudi med brati kapucini. Bratje iščemo pot po stopinjah svetega Frančiška tudi v tem načinu služenja ljudem. Za več informacij sledite spodnji povezavi.

https://www.duhovno-spremljanje.si/