Starodavni običaj predvideva za božični praznik tri maše: »polnočnico«, »jutranjo ali pastirsko mašo« in »dnevno mašo«.

V vsaki od njih je s pomočjo Božje besede, ki je pri vsaki drugačna, predstavljen drugačen vidik skrivnosti, da bi tako imeli nanjo t.i. tridimenzionalen pogled. Polnočnica nam predstavi dejstvo Kristusovega rojstva in okoliščine, v katerih se to zgodi. Jutranja maša s pastirji, ki gredo v Betlehem, nam nakazuje, kakšen naj bi bil naš odgovor na oznanilo skrivnosti: brez obotavljanja naj bi šli počastit Dete. Dnevna maša, ki ima v središču prolog evangelija po Janezu, nam razodeva, kdo je dejansko tisti, ki se je rodil: večna Božja Beseda, ki je obstajala pred stvarjenjem sveta.

Rekel sem, da se polnočnica osredotoča na dogodek, na zgodovinsko dejstvo. To je opisano s presenetljivo preprostostjo, brez sleherne dokumentacije. Tri ali štiri vrstice preprostih in navadnih besed, ki opišejo absolutno najpomembnejši dogodek v človeški zgodovini, to je prihod Boga na zemljo:

»Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«.

Nalogo osvetliti pomen in moč tega dogodka evangelist zaupa pesmi, ki jo angeli zapojejo, potem, ko so povedali novico pastirjem:

»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«.

Tek kratki pesni angelov so bili dodani že v 2. stoletju nekateri vzkliki Bogu: (»hvalimo te, slavimo te …«), kasneje pa so jih sledile nekatere prošnje h Kristusu (»Gospod Bog, Jagnje Božje …«). Tako razširjeno besedilo je bilo najprej umeščeno v božično mašo, kasneje pa v vse praznične maše, kar velja še danes. Slava, ki jo pojemo ali recitiramo na začetku maše, pomeni spomin na božič, ki je navzoč v vsaki evharistiji, kot da bi pomenila živo nadaljevanje med Kristusovim rojstvom in njegovo smrtjo, med učlovečenjem in njegovo velikonočno skrivnostjo.

Angelsko vzklikanje sestavljata dva dela, v katerih se posamezni elementi med seboj ujemajo v popolnem paralelizmu. Imamo tri pare izrazov, ki drug drugemu stojijo nasproti: slava – mir; Bogu – ljudem; na višavah – na zemlji.

Gre za oznanilo v povednem in ne v želelnem načinu; angeli oznanjajo novico in ne izražajo zgolj neke želje in obljube. Glagol, ki stoji zadaj, ni naj bo, marveč je: ne »naj bo mir«, ampak »je mir«. Z drugimi besedami, s svojo pesmijo angeli izražajo smisel tega, kar se je zgodilo, razglašajo, da rojstvo Deteta uresničuje Božjo slavo in mir ljudem. Tako razlaga besede angelov tudi bogoslužje, ki v vstopnem spevu polnočnice ponavlja: »Nocoj prihaja pravi mir na svet«.

Skušajmo sedaj dojeti pomen posameznih izrazov tej pesmi. »Slava« (doxa) tu ne pomeni samo Božjega sijaja, ki je del njegove narave, ampak še bolj slavo, ki se kaže v Božjem osebnem delovanju in ki vzbuja v njegovih ustvarjenih stvareh slavljenje. Ne gre za Božjo objektivno slavo, ki vedno obstaja in je neodvisna od kakršnega koli priznavanja, ampak gre za človekovo spoznanje in hvaljenje Božje slave. Sv. Pavel govori v tem istem pomenu o spoznanju »Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa« ( 2 Kor 4,6).

»Mir« (eirene) pomeni v kleni svetopisemski govorici skupek mesijanskih dobrin, pričakovanih v eshatoloških časih; na poseben način sta to odpuščanje grehov in dar Božjega Duha. Izraz je zelo blizu besedi »milost«, kateri je skoraj vedno pridružen v pozdravih, ki jih najdemo na začetku apostolskih pisem: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta« (Rim 1,7). To pomeni veliko več, kot zgolj odsotnost ali ustavitev vojn in človeških nasprotovanj; pomeni ponovno vzpostavljen miren in sinovski odnos z Bogom, z nemo besedo pomeni to odrešenje. »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom« (Rim 5,1). V tem smislu bo mir poistoveten s Kristusovo osebo: »Kajti on je naš mir« (Ef 2,14).

In končno še izraz »po volji« (eudokia), ki pomeni izvir vseh teh dobrin in motiv za Božje delovanje, ki je njegova ljubezen. V preteklosti so ta izraz prevajali »dobre volje« (pax hominibus bonae voluntatis), s čemer so razumeli človeško dobro voljo, ali ljudje, ki so dobre volje. S tem pomenom je izraz prišel v Slavo in je bil sprejet tudi v krščanski govorici. Po drugem vatikanskem koncilu s tem izrazom označujemo vse poštene in pravične ljudi, ki iščejo resnično in skupno dobro, naj bodo verni ali neverni.

Vendar to ni povsem natančna interpretacija, kar danes vsi priznavajo. V izvirnem svetopisemskem besedilu pomeni ljudi, ki jim je Bog naklonjen, ki so objekt Božje dobre volje, ne pa da so oni obdarjeno z dobro voljo. Na ta način je oznanilo še bolj tolažeče. Če bi bil mir podarjen ljudem zaradi njihove dobre volje, bi bil ta mir namenjen le redkim, tistim, ki so ga vredni; ker pa je mir podarjen zaradi Božje dobre volje, po milosti, je ta mir podarjen vsem. Božič ni poziv ljudem, naj bodo dobre volje, ampak radostno oznanilo Božje dobre volje do ljudi.

Ključna beseda za razumevanje pomena oznanila, ki ga prinašajo angeli, pa je njihova zadnja beseda, ki govori o Božji »naklonjenosti« do ljudi, kar je izvir in izvor vsega tistega, kar je Bog začel uresničevati na božič. Vnaprej nas je določil, naj bomo njegovi posinovljeni otroci. »Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, piše apostol Pavel; razodel nam je skrivnost svoje volje »po blagohotnem (eudokia) načrtu«, kakor si ga je vnaprej zastavil (prim. Ef 1,5.9). Božič je najvišje razglasitev tega, kar Sveto pismo imenuje Božje človekoljubje, to je njegova ljubezen do ljudi:

»Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga« (Tit 3,4).

Dva načina sta, kako lahko nekomu izkažemo svojo ljubezen. Prvi je ta, da ljubljeni osebi poklanjamo darila. Na ta način nas je Bog ljubil v stvarjenju. Vse stvarstvo je en sam dar: dar je bivanje, ki ga imamo, dar so rože, zrak, sonce, luna, zvezde, veselje, v katerem se človeški um izgubi. Obstaja pa še drugi način izkazovanja lastne ljubezni, ki je veliko težji od prvega: pozabljati nase in trpeti za ljubljeno osebo. To je ljubezen, s katero nas je Bog ljubil v svojem učlovečenju. Sv. Pavel govori o učlovečenju kot o kenosi, o odrekanju samemu sebi, kar je Sin izvršil s tem, da je sprejel nase podobo hlapca (prim. Flp 2,7). Bog se ni zadovoljil s tem, da hi nas ljubil s svojo darežljivostjo, ampak nas je ljubil tudi s svojo trpečo ljubeznijo.

Za razumevanje božične skrivnosti je potrebno imeti srce svetnikov. On se niso ustavljali na površju božica, ampak so se potapljali v globino skrivnosti. Bl. Angela iz Foligna piše: »Učlovečenja izvrši v nas dve stvari: najprej nas napolni z ljubeznijo; potem pa nas prepriča o gotovosti našega odrešenja. O ljubezen, ki je ne more nihče razumeti! O ljubezen, ki nad njo ni večje ljubezni: moj Bog je postal meso, da bi me naredi Boga! O silna ljubezen: uničil si sebe, da bi naredil mene. Prepad tvojega učlovečenja trga iz mojih ustnic tako silne besede. Ko si mi ti, Jezus, dal razumeti, da si se rodil za mene, me napolnjuje slava, ko razume to dejstvo!«. Med božičnimi prazniki, med katerimi se je poslovila od tega sveta, se je nekoč obrnila k svojim duhovnim sinovom in hčeram, ki so jo obdajali, in vzkliknila: »Beseda je meso postala!« In po dolgi uri, v kateri je ostala zamaknjena v tej misli, kot da bi se vrnila z drugega sveta, dodala: »Vsaka stvar odpove. Vsa razumnost angelov ne zadostuje!«. In na vprašanje navzočih, glede česa vsaka stvar odpove in glede česa razumnost angelov ne zadostuje, je odgovorila: »Da bi razumeli!«.

Šel potem, ko smo opazovali Božjo »dobro voljo« do nas, se lahko pomudimo tudi pri človeški »dobri volji«, t.j. pri našem odgovoru na božično skrivnost. Ta dobra volja se mora izraziti v posnemanju skrivnosti Božjega delovanja. Posnemanje pa je takole: Bog je dal, da njegova slava obstaja v ljubezni do nas, v odpovedi lastni slavi zaradi ljubezni: tudi mi moramo storiti enako. Apostol Pavel piše:

»Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni« (Ef 5,1-2).

Posnemati skrivnost, ki jo obhajamo, pomeni opustiti vsako misel, da bi sami poskrbeli za pravico, opustiti vsak spomin na krivico, ki so nam jo storili, izbrisati iz srca vsako zamero, tudi upravičeno, do vseh. Ne privoliti svobodno v nikakršno sovražno misel do kogarkoli: ne do bližnjih, ne do oddaljenih, ne do šibkih, ne do močnih, ne do majhnih, ne do veliki te zemlje, ne proti kateri koli stvari, ki obstaja na svetu. In vse to zato, da bi počastili božič, kajti Bog ni kuhal jeze, ni gledal na krivico, ki mu je bila storjena, ni čakal drugega, da bi naredil prvi korak naproti njemu. Če to ni mogoče vedno, vse leto, delajmo tako vsaj v božičnem času. Ni boljšega načina, da bi izrazili našo hvaležnost Bogu, kot da ga posnemamo.

Na začetku smo videli, da Slava Bogu ne izraža želje, obljube, ampak neko resničnost; ne predpostavlja nekega naj bo, ampak je. Mi pa lahko in moramo iz ega narediti tudi željo in molitev. Gre namreč za eno najlepših in najbolj celovitih molitev, ki obstajajo: »Slava Bogu na višavah« povzema v sebi najboljšo hvalnico in »na zemlji mir ljudem, ki so blage volje« povzema v sebi najboljšo prošnjo molitev.

V pesmi angelov dogodek postane navzoč, zgodovina postane bogoslužje. Zato se tukaj in zdaj oznanja in prav nam Bog oznanja: Mir ljudem, ki jih on ljubi! Naj iz najbolj odmaknjenih kotičkov Cerkve to blago oznanilo danes doseže ves svet, ki mu je namenjeno: Mir ljudem na zemlji, ki jih Bog ljubi!

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 30-35. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.