Današnji evangelij nam daje navodila o pravilni uporabi dveh naših najodličnejših zmožnosti: vida in besede. O prvem pravi: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata«; o drugem pa: »Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
Oko je resnično svetilka duše (prim. Mt 6,22). Najmočnejša čustva, najsilnejše strasti, radosti in najgloblje vznemirjenosti, ki jih ni mogoče ubesediti, izražamo z očmi. V stoletjih se je spremenilo veliko stvari, ni pa se spremenila govorica oči: nasmeh, solze, strah, čudenje, zaupanje. Na svetu je približno šest milijard in pol ljudi, kar pomeni trinajst milijard oči, ki gledajo, sprašujejo, pripovedujejo, izražajo. Toda koliko je oči, ki resnično delujejo kot … oči? Samo psihološko zrel človek zna dobro uporabljati oči.
Jezus je tudi v tem neprekosljiv zgled. Na vse stvari gleda ljubeče in pozorno. V evangelijih skozi njegove oči lahko gledamo kot v filmu na svet, ki ga obdaja. Jezus s svojim pogledom daje stvarem življenje, kakor to delajo nekateri slikarji, ki so sposobni narediti lep in edinstven tudi preprost pleten stol in pipo na njem. V evangelijih so zabeleženi različni Jezusovi pogledi, ki spreminjajo življenje ljudi. Pogledal je Mateja in ta je vstal od mitnice ter šel za njim; pogledal je Petra in ta se je bridko zjokal. Tudi Jezus je imel večkrat solzne oči.
Ko vidimo, kako pomemben je bil za Kristusa pogled, lahko bolje razumemo tudi to, kar v današnjem evangeliju pravi o nekaterih ovirah glede našega pogleda. Sodobna medicina zmore postaviti diagnozo nekaterih bolezni s pomočjo globinskega pregleda oči; Jezus stori isto z našimi duhovnimi očmi. Najgloblja bolezen, na katero pokaže, je duhovna slepota:
»Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?«
Jezus s tem opomni apostole in učence, da ne bi bili »slepi vodniki« kakor pismouki in farizeji (Mt 23,16). Slepi vodnik je človek, ki se ne pusti voditi luči Božje besede, ampak ga vodi le previdnost ali pa še slabše, človeška prekanjenost. To opozorilo je posebej namenjeno voditeljem skupnosti (Luka ima gotovo v mislih krive preroke v takratnih skupnostih). Prisluhnimo pa tudi temu, kar Jezus pravi o neki drugi bolezni oči, ki zadeva vse:
»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,’ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.«
Če govorimo duhovno, najpogostejša napaka našega vida ni kratkovidnost, ampak daljnovidnost. Kratkovidnost pomeni, da na blizu vidimo dobro, na daleč pa slabo; daljnovidnost pa nasprotno pomeni, da na daleč vidimo dobro, na blizu pa slabo. Kdor vidi iver v očesu svojega brata, ne vidi pa bruna v svojem očesu, vidi na daleč, ne vidi pa na blizu! To je daljnoviden človek. Taki ljudje včasih ne morejo prebrati napisa, čeprav so črke velike kakor bruno in so le za ped daleč od oči. Jezus tu razkriva neko prirojeno človekovo težnjo, ki so jo stari moralisti opisali z zgodbo o dveh bisagah. La Fontaine, ki je to zgodbo predelal, pravi takole:
»Ko vstopi v to dolino,
vsakdo nosi na ramenih
dve bisagi.
V prednjo z veseljem
tlači drugega napake,
v zadnjo pa odlaga svoje.«
Imamo oči kakor ris, pravi isti avtor, ko iščemo napake drugih, in smo slepi kakor krt, ko gre za naše. Stvari moramo preprosto obrniti: vreči svoje napake v prednjo bisago, napake drugih pa v zadnjo.
Ko nauk te ljudske modrosti privzame Jezus, dobi v evangeliju čisto drug, veliko globlji razlog. Gre namreč za enega od vidikov nove zapovedi ljubezni. »Od kod naj prihaja,« se sprašuje eden od starih cerkvenih očetov, Dorotej iz Gaze, »ves ta naš bes, da sodimo vsakogar in vse, če ne iz pomanjkanja ljubezni? Če bi imeli le malce več ljubezni in sočutja, se ne bi brigali za grehe bližnjih, kajti – kot pravi Sveto pismo – ‘Ljubezen vse prenaša’ (1 Kor 13,7). Svetniki gotovo niso slepi in vendar nihče tako ne sovraži greha kakor oni; pri tem pa ne sovražijo grešnika; ne sodijo ga, ampak so z njim sočutni, mu svetujejo, ga tolažijo, skrbijo zanj kot za bolni telesni ud, storijo vse, da bi ga rešili.«
Če ima kdo bolno, ranjeno nogo, je gotovo ne zaničuje, ne zahteva, naj mu jo takoj odrežejo, ampak stori vse, da bi jo ohranil, čeprav bi morda lahko prišlo do gangrene. Ali nismo dolžni enako ravnati v odnosu do brata, ki je grešil, ker smo »eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj« (Rim 12,5)?
S tem ne izključujemo možnosti – in včasih tudi dolžnosti – bratskega opomina; rečeno pa je, da je potrebno najprej odstraniti bruno iz lastnega očesa. To pomeni, da je treba odstraniti sleherno zaničevanje, vzvišenost, predsodek; zagotoviti moramo, da nas ne vodi jeza ali pa zamera, ampak želja, da bo to v dobro brata ali skupnosti. Skratka, skupaj z grehom ne smemo obsoditi tudi grešnika. Kakšen nov veter bi zavel v družini in v skupnosti ter v družbi, če bi se trudili malce bolj upoštevati te evangeljske nasvete!
Zdaj pa si oglejmo nasvet, ki ga Jezus daje glede naše druge zmožnosti, besede:
»Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
O vsakem našem dejanju lahko rečemo, da je dober ali pa slab sad; tukaj pa je, kakor nam nakazuje zadnji stavek, govor predvsem o tem, kar prihaja iz naših ust, torej o besedah. To lahko razumemo tudi iz današnjega prvega berila iz Sirahove knjige: »Lončarsko posodo preizkuša peč, tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim …« Jezus nas sicer uči, naj presojamo človeka po besedah, ki jih govori, a presojamo naj tudi besede glede človeka, ki jih govori; uči nas, naj presojamo drevo po njegovem sadu, pa tudi sadove po drevesu. Če slabo, divje drevo na koncu vej nosi dobre, vabljivo bleščeče sadove, se moramo vprašati, ali niso morda umetni in ponarejeni. Ko Jezus govori o sadovih, nima v mislih le besed, ampak celoten način človekovega obnašanja in življenja. Besede lahko varajo, če ne poznamo človeka, če z njim ne živimo.
S temi pojasnili se Jezusova beseda »Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« izkaže neverjetno resnična in v skladu s stvarnostjo. Dovolj, da se med pogovorom preprosto opazujemo: o čem govorimo, kam hočemo vedno znova napeljati pogovor, če ne na tisto, kar nam je v tistem trenutku pri srcu, kar nas najbolj vznemirja ali pa nas razveseljuje. Pregovor pravi: Česar polno je srce, to usta govore.
Vse to pa ne sme ostati na ravni psihološkega opazovanja, ampak nam mora služiti kot merilo za presojanje samih sebe. Ko se zavemo, da je vse, kar prihaja iz naših ust, ko govorimo o določenem človeku, vedno le negativno, kritično ali pa prefinjeno dvoumno, se moramo vprašati, ali je v našem srcu ljubezen do tega človeka ali pa morda zaničevanje, zamera, zavist. Apostol nas spodbuja:
»Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).
»Umazane« besede, ki so polne sarkazma ali očitkov, ki vedno kažejo na šibke točke drugega, imajo isti učinek kot sluzaste lovke morske meduze: na koži, ki jo oplazijo, povzročajo hude bolečine in za več dni ali celo tednov pustijo pekoče modrice.
Zares »dobre« besede pa so samo tiste, ki nam jih namenja Bog. Takšne so tudi besede današnjega evangelija, ki smo jim prisluhnili. Tudi ko nas grajajo, nas vzgajajo, ker prihajajo iz ljubečega srca. Zato lahko sklenemo z besedami evangeljskega vzklika:
»Gospod, odpri naša srca in razumeli bomo besede tvojega Sina.«
Raniero Cantalamessa o sebi
Gospod me je poklical, ko sem bil še zelo mlad. S trinajstimi leti sem vstopil v kapucinsko malo semenišče. Tam smo imeli duhovno obnovo, ki je bila prva v mojem življenju. To je bilo v letu po koncu vojne. Ta duhovna obnova je bila odločilna za moje življenje. Takrat sem jasno začutil Božji klic, da postanem duhovnik in Frančiškov brat kapucin. To se je zgodilo na tako jasen način, da nisem mogel o tem nikoli podvomiti. Svojo formacijo sem začel v Markah, v ankonski provinci, posvečen sem bil leta 1958; nato so me predstojniki poslali na študij teologije v Fribourg, kjer sem doktoriral iz teologije. Kasneje so me poslali v Milano na Katoliško univerzo, da bi poglobil znanje klasičnih jezikov.
Nadaljeval sem s študijem cerkvenih očetov. Nato so me prosili, naj ostanem na tej univerzi, in skoraj takoj sem postal redni profesor zgodovine izvirov krščanstva in tudi predsednik oddelka za verstvene vede. V veliko osebno zadovoljstvo in tudi v zadovoljstvo mojih predstojnikov sem poučeval kakšnih dvanajst let. Potem se je pa v nekem trenutku zgodilo nekaj, kar je bila zame velika milost, za druge pa v tistem času velik škandal: zapustil sem univerzo, ker sem zaslišal klic, naj opustim poučevanje, naj opustim vse in postanem popotni pridigar, ki oznanja Božjo besedo. To ni bila moja osebna izbira, to je bil sad darov Svetega Duha. Pri tem mi je pomagala izkušnja v gibanju Prenove v Duhu. To pripisujem daru U. krsta v Svetem Duhu. Ko sem se tako začel pripravljati nato življenje, meje vrhovni predstojnik kapucinskega reda imenoval za pridigarja papeške hiše. Kar nisem mogel verjeti, da bom moral prav tam začeti oznanjati Božje kraljestvo. Tako se je vse to začelo in to je bil zares blagoslov, kajti pridigati papežu je pomenilo, da sem moral še naprej študirati, da sem se pripravljal, prenavljal v svojem pridiganju, kasneje pa mi je to odprlo številna vrata v preostalo Cerkev. Kadar nisem tukaj v našem bratstvu, sem ves čas na poti po širnem svetu, kjer vodim duhovne vaje za škofe, škofovske konference, duhovnike, Božje ljudstvo. Naj omenim le en primer: pravkar sem se vrnil s poti po ZDA (op. v letu 2006), kjer sem vodil duhovne vaje za 26 škofov, duhovne vaje za 5000 ljudi v bostonski škofiji, kjer je kardinal Sean Patrick O’Malley, naš brat kapucin. Bilo je 5000 udeležencev, duhovne vaje samo za moške. Govorim semeniščnikom na različnih koncih sveta. Seveda je dejstvo, da sem papeški pridigar, svojevrstno zagotovilo, da smo v občestvu s papežem. To je bil torej zame in za to pastoralno služenje velik blagoslov.