1. Neposredno v začetku današnjega bogoslužja v prošnji slišimo: varuj in posvečuj svoje otroke, za katere je s svojo krvjo postavil velikonočno skrivnost naš Odrešenik. In kaj je pravzaprav ta velikonočna skrivnost, o kateri slišimo danes in na katero se v bogoslužju teh dni misel ponovno in ponovno vrača? Nedvomno vse kar povzemamo s pojmom Gospodovega trpljenja in vstajenja, obenem pa še veliko več: celotno Gospodovo življenje na zemlji, vse njegovo odrešenjsko delo, ki ga je on sam začel in se po Cerkvi nadaljuje brez konca. Osrednja točka te skrivnosti je smrt na križu, po kateri je Gospod postal za vse ljudi začetnik večnega zveličanja. Prav križ bo do konca dni ostal znamenje odrešenja, znamenje pripadnosti Kristusu, znamenje zaupanja v odrešujočo moč milosti, ki se iz Kristusa po križu znova in znova razliva na ljudi.
2. Na dan, ko se spominjamo Gospodove smrti na križu, nam o trpljenju našega Odrešenika spregovori Beseda. Kako prav je, da imamo ob poslušanju pred seboj celotno velikonočno skrivnost, kot jo je jedrnato opredelil Gospod sam, ko je še daleč pred trpljenjem spregovoril učencem: Sin človekov mora veliko trpeti; zavrgli ga bodo in umorili, toda tretji dan bo vstal. Gospod je šel v trpljenje in smrt, toda ne zato, da bi trpel in ne zato, da bi umrl, ampak da bi s trpljenjem zadostil za naše grehe in nas spravil z Bogom in da bi s smrtjo na križu človeku spet pridobil, kot bi rekel sv. Ciril, “Adamove pradedne časti”, prijateljstvo z Bogom, visoko odliko, ki jo je prvi človek z grehom zapravil. Mar ni dovolj jasno poudaril, da ne zastane vse skupaj v trpljenju in ne obstane v smrti, ampak ima pred seboj vstajenje, ki se izteka v neminljivo življenje. Gospod je vendar prišel na svet, da bi po njem vsi imeli življenje v obilju!
3. Berilo iz preroka Izaija je sloviti spev o Gospodovem služabniku, ki je zaradi naših grehov bil ranjen, zaradi hudobije mojega ljudstva zadet na smrt: res prava podoba Odrešenika, prebičanega, do nečloveškosti poteptanega in zasramovanega. Toda tega moža bolečin tudi vsa strahota ponižanja in trpljenja ne stre: s svojim trpljenjem bo prinesel pravičnost mnogim. Prav to misel apostol v pismu Hebrejcem posebej poudarja: Gospodov križ ima čisto določen namen: po njem je Gospod postal za vse, ki so mu poslušni, začetnik večnega zveličanja. Križ in bolečina nista zaman, Gospodovo trpljenje lomi spone zla. In sam videl bo luč, pravi preroška beseda: turobnost velikega petka se bo prelila v sonce vstajenjskega dne! Šele takrat, ko je že vse hudo mimo, ko se že veselimo Gospodovega vstajenja, moremo razumeti, da je bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo. Naj bo Veliki petek dan iskrene zahvale Gospodu!