Iz 52, 13-15; 53, 1-12; Heb 4, 14-16; 5, 7-9; Jn 18, 1-40; 19, 1-42

Ponižujoče zasliševanje pred velikim zborom in pred Pilatom, zasramovanje in mučenje se je končalo z obsodbo. Evangelist jo je povzel: nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanem Golgota. Že ko je prvič napovedal, da ga bodo umorili in da bo po treh dneh vstal, je v ožjem krogu svojih prijateljev razločno dal vedeti: če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Hoditi za njim, nositi križ, kaj to pravzaprav pomeni? Mar res gremo za njim, če simbolično nosimo križ pri križevem potu in pri različnih bogoslužnih opravilih, če ga nosimo na verižici okoli vratu. Nositi križ?! Mnogi so se že odločali: za teboj bom hodil kamorkoli pojdeš. Apostol je še malo pred Gospodovim trpljenjem zagotavljal: tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te ne bom zatajil. Le malo kasneje sledi nič kaj spodbudna evangelistova ugotovitev: vsi so ga zapustili in zbežali – ne slučajni navdušenci, ampak možje ki so z njim tri leta zaupljivo prijateljevali. Ali se ob križu razbline prijateljstvo, ali  ljubezen zamre? Eden je šel za njim do vrha Kalvarije, učenec, ki ga je Jezus ljubil. Ni se bal in ni se sramoval stati pod križem, ni ga bilo strah so-čutno in so-odgovorno trpeti s Kristusom in njegovo materjo. Tisti, ki so Gospoda še v najhujšem trpljenju sramotili, in mimoidoči, so ga lahko videli: ta je Nazarečanov učenec. Mar ni bila ta Janezova vztrajna pot na Kalvarijo in njegovo so-trpljenje pod križem prodorno izpovedovanje vere v odrešujočega Učitelja!

Prav tukaj se nam odpira nov, globlji smisel vztrajne hoje za Kristusom s križem na rami. Ta hoja je v resnici najpristnejša izpoved vere. Je vidna in nedvoumna odločitev za  Jezusa Kristusa, ki je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike. Mar ni Gospod sam tisti trenutek, ko se človek odloča, ali bo sprejel križ ali ga zavrnil, označil kot razpotje med vero in nevero:

– kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec – jasna beseda, ki nedvoumno kaže, da vera vanj ni v leporečju in ne v globokoumnem besedičenju, ampak preprosto v vztrajni in zvesti hoji za njim skozi vse tiste težave in preizkušnje, ki jim čisto kratko rečemo križ;

– vedno znova nam osebna izkušnja govori, da je to Gospodovo nedvoumno zahtevo nemalokrat strašno težko razumeti, kot je ni mogel doumeti niti apostol, ki mu je Jezus izročil ključe nebeškega kraljestva, saj se je vneto upiral križu: Gospod, to se ti nikakor ne sme zgoditi.

Morda nam bo danes, na Veliki petek, pogled na Križanega razsvetlil srce za spoznanje, do kakršnega je po Gospodovem vstajenju prišel prvi med apostoli: Kristus je za nas trpel in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. Na svojem telesu je nesel naše grehe na križ, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.