1. Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca. V trajen, dejaven, vedno živ in vsak trenutek posedanjen spomin te svoje ljubezni do konca jim je zapustil dvoje:

– ko je prišla njegova ura, da z daritvijo na križu in vstajenjskim zmagoslavjem okrona svoje odrešenjsko delo na zemlji, je izpolnil svoje napovedi o kruhu, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje: po zadnjem srečanju s prijatelji ob mizi je kruh razlomil in jim rekel: to je moje telo, ki se daje za vas, to delajte v moj spomin – ostaja z nami, vsak trenutek, vsepovsod, da mi ne bi nikoli ostali sami in bili prepuščeni sami sebi;

– ko je učencem umil noge, kar je sicer prvi izraz gostoljubnosti v deželi, kjer so poti prašne in popotniki hodijo bosi ali v sandalih, vendar pa je to opravilo sužnjev, je zadevo pojasnil: zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil – vse njegovo bivanje na zemlji je izzvenevalo v smislu njegovega lastnega pojasnila: Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge – s smrtjo na križu bo to najnazorneje potrdil, hkrati pa vabi učence, naj ga posnemajo, saj jih bo svet bolj kot s čimer koli drugim prepoznal kot Gospodove učence po tem, če bodo svojemu Učitelju podobni.

2. Vedno znova se spominjati Gospoda pomeni neprestano ponavljati ti dve znamenji, znamenje ljubezni, ki se pod podobo evharističnega kruha daje za nas, in znamenje ljubezni, ki izgoreva v nenehnem služenju drugim, ki ji zaradi Gospodovega zgleda nikoli ne usahne moč:

– to spominjanje ni poseganje v preteklost kot v neko spominsko knjigo, ampak pomeni nenehno podanašnjenje preteklosti, po učencih namreč, ki se ravnajo po njegovem zgledu, je Gospod navzoč v naši sedanjosti, po njih se, kot piše apostol, po vseh krajih razširja njegovo spoznanje;

– to spominjanje pa ni samo podanašnjenje preteklosti, ampak nenehno sega tudi v prihodnost, kot pravi apostol: kolikorkrat jeste ta kruh, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride – dokler bo obstajal tale svet in človek v njem, se bo ponavljala in obnavljala Gospodova daritev na križu, odrešenje, odpuščanje in usmiljenje se bo do konca časov s Kalvarije razlivalo na človeški rod.

3. Na današnji dan v zgoščeni obliki smemo čutiti in sodoživljati, kar v veri izpovedujemo: zaradi nas in zaradi našega zveličanja je postal človek. Hoče biti z nami kot kruh, ki krepi, kot zgled, ki spodbuja in kaže pot. Hvala Gospodu!