1. Na velikonočno jutro začenjamo hvalnice z odpevom: Vstal je Kristus in zasijal svojemu ljudstvu, ki ga je odrešil z lastno krvjo, aleluja! Tu je izražena misel, h kateri nas vodi bogoslužje skozi celo leto, od začetka, od spomina na učlovečenje: kot je Kristus vodil apostole postopno od prvih napovedi, od tiste, ko so se med seboj menili, kaj pomeni vstati od mrtvih, pa do zanesljive ugotovitve, videl je in veroval. Kaj se skriva v izrazih: Velika noč, Pasqua, Voskresenije, Easter, Ostern; kot magična beseda, ki vzbuja spoštovanje, ki je nam temeljna vsebina vere: življenje, ki nima konca, sreča, ki je ne skali nobena grenkoba, ki ni le pobožna želja, ampak je v Kristusu dejstvo, resničnost!

2. V evangeliju slišimo še o medlem, otipavajočem srečanju z vstajenjem:

– nista še namreč doumela, da mora vstati od mrtvih: po votlih, grenkih dneh trpljenja, po brezupu, je treba nekaj časa, preden se človek predrami, preden se pogled more privaditi bleščeči svetlobi;

– in vendar videl je in veroval: kar je Jezus potrpežljivo sejal v srca apostolom, začenja kliti, razraslo se bo v mogočne stebre vere in pričevanja. Vera je dar, ki ga Bog naklanja človeku po Svetem Duhu. Spet smo postavljeni pred nedoumljivo skrivnost, zato bodimo tem pozornejši, kaj se zgodi z binkoštnim dnem, ko so apostoli krščeni s Svetim Duhom.

3. Kako samozavestne in prepričevalne so Petrove besede v hiši rimskega stotnika Kornelija, ki ga Peter kot prvega pogana sprejme med kristjane:

– Bog ga je obudil tretji dan; da bi razpršil misel o sanjah, prividu, je vzel kos pečene ribe in vpričo njih jedel; Peter znova in znova zatrjuje: mi smo priče njegovega vstajenja; in še: nam je naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih, da dobi v njegovem imenu odpuščanje grehov vsak, kdor vanj veruje. Apostoli vedo, da je vstajenje najpomembnejši zasuk v človeški zgodovini: odprla so se vrata, ki vodijo v neminljivo življenje.

4. K življenju iz vstajenjske vere vabi Pavel: iščite, kar je zgoraj, konkretno:

– verujem, da je življenje neprecenljiv dar, nisem gospodar, ampak upravljalec;

– verujem, da je vsak človek moj brat, ne glede na pripadnost, mnenja drugih;

– verujem, da je v vsakem človeku kal dobrote, treba jo je le odkriti;

– verujem, da v življenju nekaj pomeni biti dober, ne pa nekaj imeti;

– verujem, da se bo moje življenje, začeto v času, nadaljevalo v Očetovi hiši;

Vse to verujem, ker je Kristus vstal in odprl vrata v neminljivo življenje. Mar lahko še kje najde človek več vzrokov za veselje, upanje in optimizem?!