1. Slovesno božično praznovanje se v bogastvu svojega sporočila kar ne more omejiti na en sam dan; treba se je ustaviti, odpreti oko in nastaviti uho, da bi se človek naužil tistega neskončnega bogastva, ki ga je apostol povzel v preproste besede: ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina. Kakšen poseg božje dobrotljivosti in ljudomilosti v dogajanja na tejle zemlji, v tem človeškem rodu! Spet Pavel s krepko besedo učencu Titu riše korenite posledice vstopa Boga kot človeka v svet:  živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti, neznosni smo bili in sovražili drug drugega, potem pa je prišel Odrešenik in nas rešil po svojem usmiljenju, da bi postali dediči večnega življenja, v katero upamo. To je Božič. To je Bog med nami, to je nova moč, ki se ji sile teme sicer upirajo, vendar je ne morejo premagati. Tudi današnji praznični dan nam govori o tem.

2. Danes se spominjamo diakona Štefana, poleg apostolov najvidnejšega moža iz skupnosti prvih Gospodovih učencev, iz katere je sijala moč, ki je mnoge privabljala ter jih preobražala. Iz tega jedra, prežarjenega z vero v Gospoda, ki prinaša odrešenje vsem ljudem, se je beseda o Gospodu neustavljivo širila:

– o tej skupnosti beremo, da so bili stanovitni v nauku apostolov, da so bili kakor eno srce in ena duša, da so jih vsi ljudje imeli radi, kar sicer nikakor ne pomeni, da v njej ne bi bilo človeških slabosti in grešnosti, vendar pa jim je trdna vera v živega Gospoda med njim dajala moč, jih vedno znova dvigala in opogumljala;

– v tej skupnosti je Štefan, o katerem Apostolska dela pišejo, da je bil poln vere in Svetega Duha, prevzel skrb za uboge in pomoči potrebne, z njim se v Cerkvi začenja organizirana in stalna služba za človeka v materialni ali duhovni stiski, ki je neločljiv del poslanstva Cerkve, ki je konkretno uresničevanje Gospodove spodbude iz pripovedi o usmiljenem Samarijanu: pojdi in tudi ti tako delaj;

– enako resno in odgovorno kot služenje pomoči potrebnim je Štefan sprejel poslanstvo pričevanja z besedo in življenjem, da se niso mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril, v moči Duha je upal izreči tudi krepke na račun farizejskega hinavčenja: vi ste postavo prejeli, pa se je niste držali;

– pokončen mož, današnji godovnjak, neupogljiv, pa obenem prizanesljiv kot njegov Učitelj na križu, za tiste, ki ga kamnajo, prosi: Gospod, ne prištevaj jim tega greha – mož s hrbtenico pa obenem dobrotljiv, prizanesljiv, odpuščajoč!

3. Kako pomenljivo, da god sv. Štefana sovpada s praznikom naše samostojne države Slovenije. Kar sama od sebe se v razmišljanje o sv. Štefanu vključuje prošnja: Gospod, pomagaj nam, da bi kot narodna skupnost vztrajali v nauku apostolov in bratski skupnosti, da bi kot dragoceno izročilo ohranjali krščanske vrednote in iz njih živeli v miru, v prijaznem sožitju brez prepirov in sovraštva; Gospod, pomagaj nam, da bi kot sv. Štefan pogumno, pokončno, s pravo mero samospoštovanja in brez strahu zagovarjali pravico in resnico ter vse tiste vrednote, ki nas povezujejo v zdravo, življenja željno in za vsakogar prijazno narodno skupnost, ki jo bo tudi Bog z veseljem in blagohotno blagoslavljal.