1. Današnji praznik nas sooča z najglobljo skrivnostjo naše vere, z resnico, ki jo v veri izpovedujemo: Sveta Trojica, en sam Bog! Pred nas stopa neizrekljivo bogastvo življenja, tista brezbrežnost, ki je mogoča edino le v Bogu. Pred nas stopa neizmerljiva globina življenja, ki ji človek s svojimi zmožnostmi mišljenja ne pride do dna. Vzklika Pavel: kdo je spoznal Gospodovo misel, kdo mu je bil svetovalec! Čim večja je skrivnost, čim bogatejša je, tem manj je dosegljiva spoznanjem. Mar ne vidimo tega že v najvišjem ustvarjenem bitju, v človeku: čim bolj nova odkritja bogatijo spoznanja o človeku, tem bolj se pojavljajo še druga, čisto neznana področja. Kdo vidi v dušo drugega človeka, kdo more presojati notranje vzgibe človekovih dejanj! Mar bi moglo ustvarjeno bitje v svoj droben razum zajeti božansko neskončnost Stvarnika! Pa vendar je temu ustvarjenemu bitju, ki mu rečemo človek, po dobroti Boga dano, da svojega Stvarnika vsaj v neki meri more spoznati. Prav v tistem detajlu ga lahko najbolje spoznava, ki je zanj najpomembnejši: v božji naklonjenosti človeku, ki je ne ustavi ne človekova brezbrižnost in celo greh ne! V tej razsežnosti njegovo podobo slika današnja Beseda. Kako blizu je človeku božja neskončnost!

2. Na poti iz egiptovske sužnosti, ko ima Mojzes veliko opraviti s trdovratnim ljudstvom, mu Bog daje vedeti, da ga tudi ta trdovratnost ne odvrača, da človeku ne bi bil naklonjen. Sam se predstavlja:

– Bog je usmiljen in milostljiv, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi – teh za človeka tako “ugodnih” božjih lastnosti bi mogli razvrstiti še celo množico, v povzetku vsega pa lahko ugotavljamo, da Bog svoje vsemogočnosti, spoznanja, neskončnosti in presežnosti ne izkazuje z gospodovanjem, kaznovanjem in poniževanjem človeka, ampak je do njega, kratko rečeno, dober;

– očitno Mojzes to božjo dobrotnost hitro dojema, saj nemudoma privro prošnje: odpusti našo krivdo, hôdi v naši sredi, če boš ti z nami, bo naša pot varna!

3. V razgovoru z Nikodemom Gospod še neposredneje razkriva, kar je zaznal Mojzes, človek pa tolikokrat zakril: Bog nas ima rad, ni strog nadzornik, ampak ljubezniv pomočnik. Nikodem, učeni iskalec Boga je presenečen:

– Jezus ne govori o zapovedih, ampak o ljubezni: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina – prav od tod tudi temeljno merilo za človeka: ljubi Gospoda, svojega Boga, ljubi bližnjega kakor samega sebe;

– to je okvir odnosov med Bogom in človekom, ne zakonik predpisov, ampak odnos v ljubezni, ki ni omejen s časom, sega v večno življenje;

Ali ni to izraz bogastva Boga! Prosimo kot naši predniki: pridi bogastvo tvoje!