1. S tridesetim letom, po judovskem izročilu, Jezus sme stopiti v javnost. Ob današnjem spominu na njegov krst bi lahko rekli, da v navzočnosti Sv. Duha predstavi človeštvu svoja poverilna pisma (akreditive); potrdil jih je Oče, njihovo verodostojnost potrjuje pečat Svetega Duha. Po tridesetih letih skritega življenja se začenja dejavni triletni del odrešenjskega poslanstva, ko se Jezus dokaže ne le kot učitelj, ampak še bistveno več, kot tisti, ki je smel o sebi zatrditi: jaz sem vstajenje in vstajenje.

2. Beseda ga danes predstavlja v razsežnosti preroške podobe o prihodnjem odrešeniku in obenem v njenem uresničenju.

– ali ob Izaijevih besedah poslušajte, pridite k meni in bo živela vaša duša ne slišimo obenem že Jezusove besede: pridite k meni vsi, ki se trudite, in jaz vas bom poživil;

– Očetov glas potrjuje, da je Jezus, ki se je skromno uvrstil med spokornike ob Jordanu, ki mu kasneje očitajo, da jé s cestninarji in grešniki, vendar moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel;

– Janez, ki veliko razmišlja o Odrešeniku in njegovem poslanstvu, logično ugotavlja: če sprejemamo že človeško pričevanje, je božje pričevanje večje.

3. Današnja Beseda poudarja, da Jezus prihaja med nas s svojim odrešenjskim poslanstvom ne kot vladar ali sodnik, ampak kot služabnik v skrajni ponižnosti in krotkosti. Pred nami je še podoba praznika Treh kraljev: modrim se ni predstavil v kraljevskem sijaju, ampak v krogu skromne in siromašne družine. Dejstvo, da hoče prejeti krst pokore, on, ki je brez greha, kaže njegovo voljo: biti kot drugi, biti solidaren s človekom, ki ga bremeni krivda;

– ni prišel, da bi človeku pretil, ampak da bi pomagal: da odpre slepe oči, ki naj uvidijo pogubnost nespoštovanja človeka in njegovega okolja ter lenobne brezbrižnosti, da pripelje iz ječe tiste, ki sedijo v temi sebičnosti in samoljubja;

– ni prišel, da bi jemal pogum, ampak da bi opogumljal: tlečega stenja ne bo ugasil, ne bo se zgražal nad človekom, ki pade v greh, ampak bo rahločutno skušal razžariti v ogenj tudi zgolj iskrico dobrega, ki je v slehernem človeku, saj ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, da se spreobrnejo.

4. Ob krstu, preden se pokaže mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom, ga imamo pred seboj kot utelešeno podobo Božjega usmiljenja

in ljudomilosti. Naj se nas dotakne prerokova beseda: tlečega stenja ne bo ugasil: če ga hočemo sprejeti, bo tudi nas spodbujal in opogumljal na naši poti.