1. Svoboden je človek, ki more izbirati med dobrim in slabim. Toda kaj je dobro in kaj je slabo? V Svetem pismu o vsem, kar je Bog ustvaril, beremo da je bilo dobro. Nobena stvar ni že sama v sebi slaba, gre le za človekov odnos do stvari: ali jo kot dobro jemljemo sebi in drugim v dobro, ali jo zlorabi. Čim večja je dobrina, tem hujše jo je možno zlorabiti. Prav ko gre za to možnost, dostikrat pozabljamo, da je človekova svoboda omejena s svobodo drugega človeka, da nas je Bog ustvaril svobodne, da bi se svobodno odločali za dobro, ne za slabo. Kako jasna je beseda modrega Siraha: predložil ti je ogenj in vodo, stegni roko, po čemer hočeš; pred človekom sta življenje in smrt, kar hoče, se mu bo dalo. Zgodnjekrščanski spis Didaché o človekovem življenju pravi: dve poti sta, pot življenja in pot smrt. Bog je človeka ustvaril svobodnega za dobro, ne za slabo!

2. Današnja Beseda nas želi opozoriti na tisti najgloblji izvir, koder se rojevajo in iz katerega izhajajo človekova dejanja, na neprecenljiv dar razmišljanja, presojanja in svobodnega odločanja, na tisto danost v človeku, ki ga neizmerno dviga nad druga ustvarjena bitja, ki mu pa obenem nalaga breme, kot ga druga bitja ne poznajo, namreč odgovornost za svoja dejanja:

– kako preprosto jasen je modri Sirah: če hočeš spolnjevati zapovedi, je stvar tvoje svobodne volje, saj je Bog človeka pustil oblasti lastne odločitve;

– Gospod se človeku lahko zazdi drobnjakarski z besedo kdor reče svojemu bratu tepec, zasluži, da pride pred veliki zbor, vendar hoče le dovolj razumljivo povedati, da se je tudi v “malenkostih” potrebno odločati za dobro, sicer taka “malenkost” rada preraste v prepir in jezo, v sovraštvo in maščevalnost;

– želi nas spomniti, da razvodnica odločanja med dobrim in slabim ni zunaj nas v nekem seznamu zapovedi, ampak poteka v človekovem srcu, od tod prihajajo hudobne misli, tatvine, kriva pričevanja, prav tako pa se tod rojeva ljubezen, ki ne misli hudega, ni brezobzirna, vse prenaša, je potrpežljiva in dobrotljiva.

3. Kako naj človek preverja, ali je njegovo srce zdravo, sproščeno, osvobojeno za odločanje za dobro? Gospod nam nudi merilo preverjanja: kakovost naših odnosov do brata in sestre, merilo, ki sega bistveno globlje kot le do spoštovanja bližnjikovega življenja. Vsebuje čutenje, sotrpljenje z bližnjim, postaja obenem merilo človekovega odnosa do Boga: če se spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pridi in daruj. Prerok, ki ga povzema tudi Jezus, je ugotavljal: otopelo je srce temu ljudstvu, ne pozna čuta ne za bridkost človeka ne za spoštovanje Stvarnika. S Petrom kličimo: da bi svoja srca očistili za iskreno bratoljubje, jih okrasili s krotkostjo duha.