1. Božja beseda se danes loteva problema človekove krhkosti, ki se na posebej občuten način izraža z boleznijo. S tistim stanjem torej, v katerem človek čuti svojo slabotnost, svojo odvisnost od drugih, ko mu zmanjkuje moči in volje, ko se pogled v prihodnost zamegli. Psalmist je to stanje povzel: moja duša je polna bridkosti, moje življenje se bliža smrti / pahnil si me v globoko jamo, v temo in zapuščenost / nikamor ne morem, oči mi medlijo od hudega / zapustili so me prijatelji in znanci, pozabljen sem ostal v smrtni stiski. Nad človeka in nad človeštvo se ta stiska vedno znova vrača: ko se medicina uspešno postavi po robu eni bolezni, se pojavi druga, dotlej neznana.

2. Beseda to stalnico človekovega bivanja vidi z več zornih kotov:

– Job, ki je na svoji koži občutil hudost bolezni, v njej vidi najhujše breme, ki zadene človeka: dodeljene so mi noči, polne trpljenja, moji dnevi minevajo brez upanja, moje oko ne bo več videlo sreče – breme, ki sili človeka v nemoč, v brezupnost, v brezizhodnost;

– tisti, ki ne pusti, da bi mu bolezen ubila misel na božje usmiljenje, pa vendar kot psalmist zaupljivo kliče: Gospod, ves dan vzdihujem, svoje roke stegujem k tebi, ali kot Job: Bogu bom predložil svojo zadevo, on dela velike in nedoumljive reči, čudeže brez števila – za tistega, ki zaupa v Gospoda, ni brezizhodnosti;

– očitno so prav to začutili številni Jezusovi poslušalci iz Kafarnauma in okolice, ki so polni zaupanja prinašali k njemu vse bolnike in obsedene, saj so le malo pred tem v shodnici strmeli nad njegovim naukom, “v živo” gledali ozdravljenje, in ni čudno da se je vse mesto zbralo pri vratih, Jezus jim je zbujal upanje;

– mar končno ni Gospod dovolj jasno tudi sam vabil ljudi: pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil, vse, ki jih boli duša ali jih teži karkoli na telesu, vse bolne in trpeče?

3. Ozdraviti, izgnati zlega duha, odpuščati, to je celovitost njegovih dejanj, ki so očitno usmerjena naprej, v prihodnost, kjer smrti ne bo več, pa tudi ne vpitja in bolečine. Do tod pa vodi pot uspehov in padcev, bolezni in ozdravljenja, pot preskušenj in zorenja:

– Gospod, je tudi sam želel okusiti najhujšo človeško grenkobo – mar ni v smrtni stiski, v popolni osamljenosti zaklical: moj Bog, zakaj si me zapustil;

– ne bolezen ne zdravje, ne tesnoba v slutnji smrti in tudi ne veselje ob spet pridobljenem zdravju ni nekaj stalnega ali celo dokončnega. Vse skupaj so le posamezne stopinje na naši poti. Za nas je prav in koristno, če ob teh stopinjah zaznamo, da tukaj nobena stvar ni dokončna: naša domovina je v nebesih!