1. Moje ovce poslušajo moj glas. Gospodove besede, ko sebe predstavlja kot dobrega pastirja, v podobi, ki je njegovim sodobnikom blizu. Današnjemu človeku se hitro vsili misel: ovca že ne maram biti, nismo čreda, nismo ovce! Hočeš nočeš ugotavlja:

– normalno, človek ima vendar svojo pamet, zmožnost razmišljanja, odločanja;

– ali mar ni že žaljivo človeka na pragu tretjega tisočletja primerjati z ovcami, s čredo!?

Pogled v ozadje takih razmišljanj opozarja na njihovo globoko tragikomičnost:

– mnogi, ki tako razmišljajo, se v resnici obnašajo kot ovce, kot čreda koštrunov, ki brez pomisleka  gre tja, kamor gredo vsi;

– mnogi, ki tako govore, ravnajo, kot da sami ne znajo misliti, še manj odločati,  zanje mislijo tisti s TV ekranov, s časopisnih strani, slučajni znanci s ceste.

– bolj tragično kot komično je, da ob tem, ko govore, da ne marajo biti ovce, sploh ne opažajo (se ne zavedajo), kako se dajo voditi res kot ovce, (v našem narodu se čuti strašno čredništvo) se pustijo razosebiti, puste se narediti za številke v masi, puste, da drugi namesto njih mislijo, puste se razčlovečiti.

– moje ovce poslušajo moj glas – se odločajo zavestno, s pametjo, v prepričanju, da človek potrebuje Odrešenika, Pot, Resnico, Luč na poti, v zavesti, da vsega ne zmore sam.

Tu je velika razlika: ali za Kristusom, vodnikom, v življenje, ali za besedami polresnic, hujskanja, odkritih laži v razčlovečenost. Ali mar ne čutimo več kot preveč te razčlovečenosti?

2. Še enkrat: moje ovce poslušajo moj glas, hodijo za menoj – in še enkrat upor proti takemu gledanju na človeka – pa spet poglejmo tudi globlje:

– toliki, ki da ne marajo biti ovce, ter “hoditi za nekom, nekoga poslušati”, so se dali kot brezglava čreda voditi diktatorjem, partiji, medijem, pa hlapčevske poslušnosti in svojega ravnanja niti sami ne znajo razložiti – “so bili taki časi”.

– Kristus, ki pravi: hodijo za menoj…poslušajo moj glas, izzivalno reče tudi: me hočete tudi vi zapustiti, celo več, tistemu, ki se odloči, da bo poslušal njegov glas, da bo hodil za njim, pravi, naj vzame svoj križ;  nič prijetnega ne obeta, pušča torej, naj se človek sam odloči, premišljeno, razumno, svobodno.

Zakaj se mnogi le odločajo zanj? Peter ob Gospodovem izzivalnem vprašanju (ali me hočete tudi vi zapustiti): h komu pojdemo, besede večnega življenja imaš, mi verujemo ...poudari zelo tehten vzrok za odločitev poslušati, hoditi: Gospod ima besede tistega življenja, ki ga ne omejuje človeška sebičnost, nasprotno, človeka vabi v svobodo, v brezmejnost bivanja. Gospod nazadnje sam razlaga vzrok svojega vabila v prispodobi: Dajem jim večno življenje.