Kakor je današnja beseda pestra v svojih mislih, smo največkrat pozorni le na Jezusovo priliko o dobrem pastirju. Preproste besede, ki se nam morda zde že prepoceni: Jezus je dobri pastir, ima rad svoje ovce, ki ga poznajo in on jih pozna. Kot idilična pastirska pesem o pastirju, ki brani čredo pred volkom, medtem ko najeti pastir misli le na zaslužek, za ovce ga pa ne skrbi. Vendar je ta evangeljska preprostost le uvod v skrivnost, ki nam jo beseda posreduje.

Bodimo pozorni na poudarke v Jezusovi pripovedi:

– razloži, od kod taka skrb, ki je pripravljena žrtvovati tudi življenje: poznam svoje in moje poznajo mene, torej je ključna beseda v Jezusovi pripovedi  “poznati” – v Svetem pismu pojem “poznati” ne meri na razumsko poznanje, spoznanje nečesa, ampak izraža živo, tesno, življenjsko povezanost dveh oseb;

– to svoje poznanje še dodatno pojasnjuje s primerjavo: kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta – ob tej primerjavi takoj zaslutimo, da je beseda o dobrem pastirju le pripomoček, da nam dopove, kako blizu je Bog človeku, kako ga ima neprestano v mislih, kako pozorno in neposredno skrbi zanj.

– če Bog govori preroku: preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, mu s tem dopoveduje, da je vedno z njim, misli nanj, skrbi zanj, ga varuje, opogumlja v preroški službi;

– Marijino vprašanje ob oznanjenju: kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža, kaže, da pojem “poznati” opredeljuje celo najintimnejšo povezanost dveh oseb.

Poudarjeno medsebojno “poznanje” v pripovedi o pastirju in ovcah nas želi spomniti na tesno povezanost med Bogom in človekom: Bog človeka ljubi, misli nanj, prav zato je dal svojega edinorojenega Sina, ki je med nami zato, da bi nas vključil v krog božjega življenja, in to je tisto življenje, ki ne pozna smrti, to je večno življenje. Božji Sin, ki je vstal od mrtvih, je pôrok tega življenja.

Mar ni razumljivo, da je Peter pred velikim zborom tako odločno zatrdil o Jezusu: v nikomer drugem ni zveličanja, in poudaril, da je on kamen, ki je postal vogelni kamen, ki o njem kasneje pravi Pavel, na katerem vsa stavba skladno raste v svet tempelj v Gospodu – stavba, Cerkev, skupnost vseh nas, ki nas  med seboj povezuje vera, da je učlovečeni božji Sin za nas trpel, za nas vstal,  povezuje nas trdno prepričanje, da nas na naši poti spremlja s pozorno skrbjo. Prosimo ga za vztrajnost, da bi vedno poslušali njegov glas, in da bi ga po nas spoznali tudi vsi tisti, ki ga še ne poznajo.