1. Ob vsem tem, kar v oznanjevanju Cerkve slišimo o Bogu, o stvarstvu, o človeku, se hočeš nočeš sprašujemo, kakšno naj bo naše vsakdanje življenje, da bi bilo čim bolj v skladu s tem oznanjevanjem. Včasih ti dve področji preveč ločujemo, prav tako pogosto ostajamo pri ozkem in enostranskem pogledu na krščanstvo, ki naj bi bilo le skupek zapovedi in prepovedi. Beseda nam tokrat riše osnovne poteze življenja iz vere.

2. Dve značilnosti izstopata: temeljne norme za tako življenje v marsičem postavljajo na glavo človeško logiko; tako življenje vodi k sreči, vodi k Bogu:

– Sofonija pravi: v tvoji sredi pustim ponižno in skromno ljudstvo, ti ne bodo delali krivice, ne lažnivo govorili, to so tisti, ki imajo pred seboj prihodnost;

– Pavel piše: Bog si je izvolil, kar je na svetu nespametnega, slabotnega, preprostega, vsa človekova dejavnost, vsa modrost in pravičnost izhaja od Boga – nad človekom je razum, ljubezen, ki presega vsakršno spoznanje;

– Kristus izreka blagor ubogim, krotkim, žalostnim, usmiljenim, miroljubnim, kar zbuja pravi odpor samozavestne in samozadostne človeške pameti.

3. Gospodov govor na gori, magna charta krščanstva, ima vse drugačno veljavo in prihodnost kot modrovanja od Aristotela in Platona do modernih mislecev: če boš ravnal, kot te uči Gospod, blagor tebi, tvojemu sosedu, tvojemu narodu, tvojim potomcem, blagor ti, ker te bo to privedlo do cilja, po katerem hrepeniš.

– blagor ubogim v duhu, ki ne vise z dušo na gmotnih dobrinah, se ne zanašajo zgolj nanje, imajo odprto roko za bližnjega, ki so z dobrimi deli bogati v Bogu;

– blagor krotkim, ki ne delajo krivice, nasilja, nikogar ne tlačijo, ne ponižujejo,  znajo biti prijazni, strpni, dobrohotni, velikodušni, poznajo lepo besedo;

– blagor žalostnim zaradi krivic, greha in vsega hudega na svetu, ki pa se znajo veseliti svoje čiste vesti, uspeha svojega bližnjega, dobrote drugih ljudi;

– blagor usmiljenim, ki ne obsojajo, ne kažejo s prstom na druge, ki zmorejo odpuščati in prizanašati, ki lahko prosijo: odpusti nam, kakor mi odpuščamo;

– blagor čistim v srcu, ki ne tuhtajo, kako bi drugega prizadeli, ga oblatili, kako bi nekaznovano prisvojili, kar ni njihovo, blagor jim, »ki v srcu dobro mislijo«;

– blagor miroljubnim, ki ne povzročajo razdorov, se izognejo prepiru, ki ne ščuvajo k nasilju, ki izžarevajo mir, notranjo svobodo in razumno srce.

4. Za sklep še blagor, ki ni zapisan: blagor nam, če se ne bomo pustili premetavati raznim “resnicam”, ampak bomo prisluhnili Gospodu in božji modrosti.