Če smo prisluhnili besedi preroka Danijela in Jezusa v evangeliju, bi vsaj prvi hip kar pritrdili tistim, ki pravijo, da Cerkev s svojim oznanjevanjem straši in v mirno človekovo vsakdanjost vnaša nemir. Ob besedah o koncu, zatonu, uničenju človek ne more ostati ravnodušen. Pa vendar prav po tem  še kako rad brska. Spomnimo so zadnjih dni leta 1999 in vprašanj, kaj bo sledilo. Celo z visokega državnega urada navodilo, kako naj se pripravimo in oskrbimo: smešno in otročje, obenem povedno, kako človek neprestano s pritajenim strahom in nemirom tipa po prihodnosti.

Božja beseda tokrat uporabi dva dogodka, da bi nas opozorila na zaton neke resničnosti, pri čemer je bistvena razlika od vseh ugibanj o prihodnosti v tem, da ne govori le o koncu, ampak zelo poudarjeno o začetku nečesa novega, ki je trdnejše, neminljivo:

– prerok v padcu nasilnega Antioha IV. vidi znamenje sodbo nad svetom: to bo čas stiske, kakršne ni bilo, vidi tudi začetek nove stvarnosti: tisti, ki spijo v zemlji, se bodo prebudili, nekateri za večno življenje, drugi za sramoto;

– Jezus slika ta finale s podobo bližnjega padca Jeruzalema (l. 70): nebeške sile se bodo majale, obenem je ta finale tudi začetek novega, neminljivega človekovega bivanja: tedaj bo zbral svoje izvoljence od štirih vetrov – strnjeno in poudarjeno je povzeta misel, ki je stalnica človekovega bivanja: so stvari, ki so minljive, in prav je, da človek to upošteva, in so stvarnosti, katerih temeljna značilnost je njihova neminljivost, in prav je, da jih človek kot take vrednoti.

Ugibanja o minljivosti in končnosti vsega, kar nas obdaja, se navadno razprše v množico smeri. Vsa razmišljanja pa porajajo nova vprašanja, npr:

– kakšna je prihodnost tega dela vesolja, v katerem se giblje zemlja, se bo ravnotežje energij ohranjalo, ali ne bo človek s svojimi posegi (kot otročje igrice) na področju energetike, genetike, prehrane itd. podrl ravnovesja;

– ostanki velikih kultur preteklosti (Egipt, Inke, Azteki) so tako skromni in skrivnostni, da o njih bore malo vemo: kakšen spomin bo zapustila na primer naša sedanja znanost, umetnost, kdo bo vedel, kako je mama spekla potico in kako je zapela otročku, koliko časa bo še živela starčevsko utrujena evropska kultura?

Vprašanjem ni konca. Božja beseda nas želi postaviti na trda tla resničnosti: upoštevaj, da živiš tukaj in zdaj, tu je prostor tvojega delovanja, vendar je to le pot k neminljivosti. Pavel bi rekel: ne fantaziraj, ampak mirno delaj in jej svoj kruh. Gospod bi dodal: nabiraj si zaklad, ki ga rja ne razje in tat ne ukrade.