Kar neverjetno se sliši, kaj so o svojem nazareškem rojaku menili preprosti galilejski ribiči. Ko jim je spregovoril v Kafarnaumu, so ugotavljali, da uči, kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. Vojaki, ki so jih jeruzalemski oblastniki poslali v tempelj, da bi ga prijeli, so pred Jezusom kar ohromeli. Še nikoli ni nihče tako govoril, so se opravičevali pred oblastniki, ko so se vrnili brez osumljenca. Tokrat slišimo o Jezusu, da sedi pred tempeljsko zakladnico in opazuje darovalce. Pa ni le opazovalec, nastopa kot sodnik. In ni sodnik, ki deli pravico v časovnih omejitvah: njegova sodba sega v brezkončnost, je dokončna, vodi v odrešenje ali od njega izključuje. Kot da je pred nami Gospod, ki po vstajenju učencem pojasnjuje: dan mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.Z neustavljivo avtoriteto Gospod pokaže na tisto, kar je osrednja misel celotne današnje Besede: človek je pred Bogom pomemben po tistem, kar je, in ne po tem, kar ima; dati na razpolago samega sebe je neprimerno več kot ponuditi tisto, kar imaš. Kako jasno Beseda opozarja, da pri Bogu veljajo drugačna merila in vrednotenja, kot jih najpogosteje upoštevamo mi ljudje:

– uboga vdova v Sarepti, ki ima samo peščico moke v loncu in malo olja v vrču, velikodušno sprejme preroka: takim “pozabljenim” dušam Bog namenja večjo pozornost kot znamenitim, v kronikah in na spomenikih zapisanim – po teh majhnih se odvija zgodovina odrešenja, v božjih očeh nihče ni nepomemben – k temu bi apostol Pavel rekel: Bog si je izbral tisto, kar je na svetu preprosto in zaničevano, tisto, kar ni nič, da bi onesposobil tisto, kar je, da se pred Bogom ne bi ponašal noben človek;

– ljubezni, velikodušnosti, dobrote se ni moč presojati s količinskimi merami, tu gre za notranjo kvaliteto, ki presega vse vidno im merljivo in Gospod visoko ceni vdovo, ki je v zakladnico vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje: zadnje prgišče moke in zadnja dva novčiča, z ljubeznijo dana potrebnemu, sta v božjih očeh dragocenejša kot vse dobrine sveta.

Gospod, ki v resnici edini lahko spregovori in zadevo presodi kakor nekdo, ki ima oblast, ker tudi edini lahko zanesljivo presoja stvari “z vidika večnosti”, nas uči, kako naj cenimo majhne, nemalokrat komaj opazne darove. Materialno bogatih darov smo deležni le redkokdaj. Kaj pa drobne vsakdanjosti, ki druga za drugo sestavljajo naše življenje? Mar pomislimo na neprecenljivost in nenadomestljivost vsakdanjih darov, ki nam omogočajo, da lahko “normalno” delujemo: nam kaj pomeni, da nam nekdo skuha kosilo in opere perilo, da nas je nekdo naučil uporabljati orodje, da nekdo v svoji utrujenosti potrpi z nami! To so dela, o katerih Gospod pravi: nabirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne kradejo.