1. Beseda hvala nam je nekaj vsakdanjega, vsepovsod in tisočkrat jo slišimo. Pa čutimo v njej velike razlike: včasih, zelo pogosto je izrečena čisto avtomatično, podzavestno, brez kakšne povezave s srčno hvaležnostjo. Kako drugače zveni zahvala ostarelega človeka, ki je večinoma osamljen, ima za druščino le radio knjigo, pa ga pride obiskat znanec, ki čuti z njim! Kako globoka hvaležnost zveni iz iste preproste besede človeka, ki je v planinah zdrsnil in so ga reševalci vrnili v življenje! Kakšna hvaležnost sije iz oči otrok, ki jim misijonarji posredujejo skodelico riža! Kakšna je naša zahvala ljudem, ki so nam dobri, ki nam s tisoč drobnimi uslugami omogočajo, da lahko normalno živimo? Kakšna je naša hvaležnost Bogu, ki nam daje, da lahko živimo, delamo, smo koristni tudi ljudem okoli sebe?

2. Beseda nas danes na različne načine spodbuja k hvaležnosti, ki ni zgolj zahvala za neko konkretno uslugo, ampak tem bolj ustvarja naše okolje pristnega človeškega odnosa med nami in predvsem sproščenega, zaupljivega, otroško preprostega odnosa do Boga, ki je naš Oče, ki nas ima rad:

– široko, vseobsegajočo božjo dobroto povzema knjiga Modrosti: ti Gospod imaš usmiljenje z vsemi, ljubiš vse, kar je, kako bi moglo kaj obstati, ako bi ti ne hotel – vse, kar obstaja, tudi človek in delo njegovih rok je v božji roki;

– Pavel kliče Timoteju v spomin: ničesar nismo prinesli na ta svet, Gospod je tisti, ki nam je namenil dobre starše, prijazne ljudi okoli sebe, sposobnosti za delo,  bogato naravo, ki nam daje vsakdanji kruh;

– iz evangeljskega Zaheja kar kipi hvaležnost, da ga je Gospod obiskal kljub temu, da je na slabem glasu: z veseljem ga je sprejel, mu postregel, izkazal dobroto še drugim ljudem.

3. Današnja nedelja tudi nas spodbuja k hvaležnosti, k pristni, sproščeni res prisrčni hvaležnosti; toliko vzrokov imamo za hvaležnost:

– dano nam je živeti v miru medtem ko mnogi po svetu trpe zaradi nasilja, vojne, samopašnosti domačih diktatorjev ali izkoriščevalskega bogatega tujca;

– dana nam je dobra in bogata zemlja, “ki nas hrani in vzreja, nam rodi premnoge sadeže, travo in pisano cvetje” (sv. Frančišek);

– dane so nam tolike lepote narave, na katere nas včasih šele tujci opozorijo: ne veste, v kako čudovitih krajih živite;

– podarjeni so nam premnogi dobri ljudje, ki so do nas prijazni, neprisiljeno ustrežljivi, ki z nami znajo potrpeti, nam odpustiti!

Hvala Bogu, ki nam vse to daje, ki je do nas dober!