Sporočilo današnje Božje besede Gospod sam opredeli kot povzetek vsega oznanjevanja: na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki. Besedilo dveh zapovedi nam lahko izzveni plehko kot vsako govorjenje o ljubezni, lahko pa ju jemljemo kot stalni temelj in smer odnosa ustvarjenega bitja do Stvarnika in prav tako človeka do človeka. Kadar z neizprosno doslednostjo skušamo vrtati do zadnjega vzroka, zakaj med ljudmi, tudi široko v človeški družbi, to ali ono “ne štima”, bomo vedno naleteli na pomanjkanje ljubezni, ki je viden odsev človekove ljubezni do Boga.

Prav v tej veri, da je ljubezen temeljno ravnalo odnosov do Boga in do vsakega človeka, Božja beseda tako močno poudarja njen pomen:

– te besede naj bodo v tvojem srcu, zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, naj ne bi ostale zgolj na ravni nekega spoznanja, ampak naj bi se človeku vtisnile v srce, uravnavale njegove misli in dejanja;

– staro načelo zob za zob, ki je skušalo preprečiti še večja barbarstva in zarisalo meje jezi in strastem, ki je daleč od ljubezni, se mora umakniti;

– velika kakovostna sprememba je, ko Bog vabi k odpuščanju, ki presega raven hladne pravičnosti in se povzpenja do velikodušnosti in plemenitosti ter je pogosto edina odrešujoča pot – mar ne vabi Gospod k prošnji: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo – odpuščanje postaja znamenje ljubezni;

– v vabilu k dejavni ljubezni je Jezus zelo konkreten, sklicuje se na človekove vsakdanje izkušnje: česar ne želite, da bi ljudje vam storili, tega vi njim ne storite – okoliščine se hitro lahko obrnejo in prejšnje ravnanje z nekom tepe;

– človeka samega sebi postavlja za merilo: ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe – besede zvene kot dodatno pojasnilo “zlatega načela”: ljubezen človeka osvobaja ozkosrčnosti, zagledanosti vase, ob razdajanju drugemu človek začuti, da je drugemu potreben in koristen in da tudi sam potrebuje pomoči, ob razdajanju postaja človek svobodnejši, njegove “velike” osebne skrbi postajajo majhne ali celo nepomembne, bolj sproščeno lahko zre v prihodnost.

Dolga in naporna je pot, preden človek odkrije smisel in vrednoto ljubezni. Kako prefinjeno znamo zakriti svojo sebičnost:

– odpraviti spočeto življenje?, ja, lahko bi se rodil pohabljen, prizadet;

– staro mamo poslati v dom?, ja, tam bo bolje oskrbljena;

– otroku pustiti, naj za sabo pusti vse razmetano? ja, pustimo mu veselja.

Dolga je pot, preden razkrijemo skrivališča egoizma. Vsakomur, ki jih razkrije in odstranja, Gospod zagotavlja: nisi daleč od Božjega kraljestva.