- Dan za dnem lahko poslušamo in nemalokrat tudi sami izgovarjamo kritiko na račun tistih, ki so v ospredju, na vrhu, ki “imajo v rokah škarje in platno”, ki radi poudarjajo, da so glasniki in zagovorniki resnice in pravice, ki skušajo javnosti dopovedati, da delajo izključno za dobro ljudi, ki se imajo za merilo vsem ljudem, ki navadno tudi ne trpe nobenega ugovora.
- Danes smo slišali o njih trde besede, ki pa marsikaj dajo vedeti vsakomur:
– po Malahiju Gospod pravi: krenili ste s pota, zakrivili ste, da so se mnogi spotaknili v postavi – tisti, ki naj bi ljudstvo vodili, sami ne žive, kot bi bilo prav in tudi druge zavajajo v brezbožnost, nepoštenje, zahrbtno in krivično ravnanje;
– tudi Gospod je trd do njih: kar vam porečejo, izvršujte, po njih delih pa se ne ravnajte, govore namreč, pa ne delajo – trde besede odgovornim, ki ne ravnajo
odgovorno, istočasno beseda tistim, ki radi le kritizirajo: izvršujte.
Beseda hoče spodbuditi tudi našo krščansko skupnost, da bi se vedno znova spraševala, kako živi in deluje sama, in kako potrebno je, da svoje ravnanje vedno znova preverja, popravlja. Tudi kristjani smo v stalni skušnjavi:
– da bi drugim pridigali, ne da bi sami živeli po tem, kar govorimo;
– da bi določali predpise, ne da bi se spraševali, ali so res evangeljski, človeški;
– da bi svojo vernost izkazovali le v udeležbi pri bogoslužju, zanemarili pa vsakdanja dejanja človečnosti, dobrote, prijaznosti, potrpežljivosti.
- Dobro vemo za razhajanja, včasih prave prepade med teorijo in prakso v Cerkvi, v preteklosti in prav tako v sedanjosti. Na kaj naj bomo kot skupnost, kot Cerkev, pozorni, da bi ta naša skupnost v prihodnosti bila bolj evangeljska, obenem tudi bolj človeška, bolj vabljiva nosilka odrešenja:
– bolj bo treba upoštevati izhodišče našega verovanja, Učitelja, ki nas z besedo in zgledom vabi k nesebičnemu služenju v dobro bližnjega;
– bolj bo treba prisluhniti problemom in vprašanjem sodobnega človeka, namesto zvenečih besed se bo treba bolj vživeti v materialno pomanjkanje in še bolj v duhovno revščino, ki kot brezizhodno breme tare mnoge ljudi;
– Cerkev bo morala biti odločen glasnik tistih, ki ne morejo, ne upajo govoriti, četudi se bo sama izpostavila udarcem in zasramovanju.
- Vse to ostaja spet samo lepa besed, če ne upoštevamo dveh bistvenih stvari:
– temelj vseh prizadevanj, moč Cerkve je Kristus, edini učitelj in vodnik;
– lahko se začne le pri nas, posameznih kristjanih, pri našem prizadevanju.