Če se verni ljudje zazremo v svojo vernost, lahko kaj hitro opažamo, kako različno mesto in pomen odmerjamo Bogu v svoji vsakdanjosti. Nekaterim je Bog neko neskončno oddaljeno bitje, ki je previsoko nad ljudmi, da bi se lahko ukvarjalo s posameznim človekom, nekateri strnejo svojo misel o Bogu le na tisto ugotovitev, da “nekaj je nad nami”, nekaterim pa je Bog bitje, ki se v svoji neskončnosti sklanja čisto do človeka, mu je prijatelj, s katerim se da zaupno pogovarjati in se nanj utemeljeno lahko tudi računa.

Na tisto pozornost, ki jo Bog namenja slehernemu človeku, ki jo izraža v čuteči skrbi za človeka, želi opozoriti današnja Beseda:

– prerok vabi ljudstvo, ki se vrača iz sužnosti: vriskajte, Gospod je rešil svoje ljudstvo, ter strnjeno in neposredno utemeljuje božjo skrb za človeka – Bog je vendar Izraelov oče, skrbi za ljudstvo tako ljubeznivo, kot oče za otroka;

– še bolj neposreden je evangelij, ki se ne ustavi pri skrbi Boga za ljudstvo, ampak seže prav do posameznika, ki je v stiski – ko je Gospod slišal slepega, da vpije, je obstal – vpitje, prošnja za pomoč ga ni motila, kot spremljevalce, saj je prišel, da bi stregel, kot da hoče dopovedati: kličite k Bogu v svojih stiskah, Bog ima pozorno uho za človekovo trpljenje;

– naprej slišimo njegovo besedo pokličite ga – dotlej je ta človek bil le eden od mnogih “primerov” (kot pogosto slišimo za takega ali drugačnega bolnika), morda pozabljen, odpisan – ta beseda želi dopovedati, da Bogu nihče ni neznan, pozabljen, odpisan, prav tako nam želi reči, kako prav je, da kličemo k Bogu, ga prosimo, saj je spodbujal: prosite in se vam bo dalo;

– slepemu Bartimeju se očitno ni vrnil le telesni vid, ampak je spregledal, da je Jezus tisti, ki mu kaže prisluhniti, ki se kaže po njem ravnati, ga sprejeti za vodnika v življenju: šel je po poti za njim – podoba njegovega življenja postaja jasnejša, ni več tipanje, ampak sproščena hoja v zavesti, da je pred njim Gospod, ni več životarjenje človeka, ki ga tlači moreč občutek odrinjenosti in breme, ki vrta v duši, ampak življenje osvobojenega, sproščenega človeka.

Evangeljska pripoved ni le zgodba iz časa davne preteklosti,  gre za to, da bi tudi mi postajali vse bolj pozorni na vse, na kar nas Gospod s svojo besedo in svojim dejanji usmerja in opozarja, da bi se zavedali, da je z nami, da se nikoli ne bi zaprli v malodušje ali občutje brezizhodnosti, da nikoli ne bi zgubljali zaupanja, da nas Bog naš Oče ljubeznivo spremlja. Ta zavest naj bi vedno bila temelj našega upanja in našega veselja, ki se ne izraža v poskočnicah, ampak v umirjenem in vedrem soočanju z vsakdanjostjo.