1. Apostol Pavel se je na svojem drugem misijonskem potovanju, ki ga je začel leta 50, za nekaj časa ustavil v Solunu, cvetočem trgovskem mestu. Kar nekaj meščanov je sprejelo krščanstvo. V pismu, ki jim ga je pisal iz Korinta, naslednjega kraja oznanjevanja, (najstarejše Pavlovo pismo in najstarejši v celoti ohranjeni krščanski spis), se Pavel veseli, ker so prisluhnili besedi, še posebej pa, ker njihovo zgledno življenje, odmevno po široki okolici, spričuje, da so Gospodov evangelij vzeli zares: oznanilo ste sprejeli in postali zgled vsem vernim – od vas se je Gospodova beseda razglasila ne le po Makedoniji in Ahaji, temveč po vseh krajih – poslej služite živemu Bogu. Če se sprašujemo, kaj je osebno prepričano vero Solunčanov naredilo tako odmevno in privlačno, nam daje odgovor današnja beseda: ljubezen do Boga, ki je dobila živo in vidno podobo v dejavni, iznajdljivi in učinkoviti ljubezni do človeka, do bližnjega.

2. Gospod samo povzema in zgolj dodatno osvetljuje, kar je poznavalcu Mojzesove postave dobro znano, neštetokrat ponavljano:

– ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem: res celotno človekovo bitje z vsemi svojimi zmožnostmi in danostmi naj bi bilo naravnano na Boga;

– ta Bog, na katerega je naravnano človekovo bitje, ni nekaj odmaknjenega, meglenega, nedoločenega, ni neki neopredeljivi “nekaj”, je po Gospodovi besedi Nekdo, ki ga smemo poklicati Oče naš,

– še bolj približa in “naredi otipljivo” ljubezen do Boga, ko k prvi in največji zapovedi pravi: druga zapoved je njej enaka, ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.

3. Je mar človek enak Bogu, bi se lahko spraševali!  Daleč od tega! Je pa merilo, ki nam ga Gospod pogosto postavlja:

– mar nam niso dobro znane Gospodove besede za trenutek, ko pride v svojem veličastvu:  kar ste storili kateremu najmanjših, ste meni storili;

– mar ni Gospod povzel svojih misli o človekovem odnosu do bližnjega v znani rek kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi v njim,in tega podkrepil z isto besedo kot danes “prvo zapoved”: to je postava in preroki;

– mar ni evangelist Janez razločno zatrdil: kdor ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl;

Vera Pavlovih Solunčanov se je razširila po vseh krajih, ker so začeli posnemati Gospoda. Niso le prekrižanih rok poslušali in prikimavali, ampak so svojo vsakdanjost  uskladili z Gospodovim naukom. Dejavna vera daje tudi moč!