V začetku svojega delovanja se je Gospod z učenci udeležil svatbe v Kani, tod je razodel svoje veličastvo, naredil prvo od znamenj in rezultat je evangelist strnil v ugotovitev: njegovi učenci so verovali vanj. Tri leta so Jezusa poslušali in bili priče številnim znamenjem, pa je njihova vera še vedno ostala na hudo trhlih nogah; vsaka preizkušnja jih je zanesla, da ne govorimo o Velikem petku. Janez je kasneje povzel, da Jezusovih besed, namenov in dejanj niso razumeli, ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to pisano o njem.

Današnja Beseda nam govori, kako so se učencem po vstajenju, ob srečanjih in spodbudah poveličanega Jezusa, odprle oči, pred njimi se je razgrnilo široko obzorje od preroških napovedi Odrešenika preko njegovega trpljenja in vstajenja do tistih daljnih prihodnosti, ko bo prišel kot sodnik živih in mrtvih:

– Gospod sam je prestrašene in zbegane učence s svojo otipljivo navzočnostjo pomirjal, razlagal jim je neločljivo povezanost trpljenja in vstajenja, smrti in življenja,  odprl jim je razum, da so doumeli Pisma, podoba se jim je zbistrila;

– Petru postaja jasno, da se je zdaj uresničilo, kar je Bog napovedal po ustih vseh prerokov, njegova beseda je neizprosno odločna, ko z žarom globokega prepričanja zatrjuje, da v nikomer drugem ni odrešenja razen v Nazarečanu;

– apostoli, ki so priče teh reči, so doumeli, začutili, da je njihovo življenjsko poslanstvo to odrešenjsko sporočilo posredovati vsem ljudem, saj je le Jezus spravna daritev za naše grehe, pa ne samo naše, marveč tudi za ves svet. Samo od sebe se nam ponuja vprašanje, koliko je v nas, ki se kot Kristusovi učenci imenujemo kristjani, vstajenjske sproščenosti in prepričevalnosti, koliko je v nas prepričanja, da je Gospod s svojim vstajenjem tudi nam odprl pot v pristno svobodo, resnično človečnost in neminljivo življenje. Tem bolj, ker v nas samih in v našem okolju vstajajo dvomi v srcih:

– mnogi so Kristusa zavrgli kot izmišljotino, mnogi so izgubili vero, ker jim je bila predstavljena v izmaličenih, zdravemu krščanstvu tujih oblikah, mnogim smo izpodrezali vero mi sami, neprepričljivi, zanikrni in omahljivi kristjani;

– mnogi so ujeti v namišljeno človekovo samozadostnost in zmaterializiranost, spet drugi, ki jih je pritisnilo trpljenje, ne morejo začutiti moči upanja.

Apostolom je srečanje z vstalim Gospodom odprlo razum, da so doumeli Pisma. Z istim vstalim, živim Gospodom se srečujemo ob njegovi besedi, predvsem pa pri evharistični daritvi. Naj bi tudi nam odprl razum, še posebej pa srce, da bi v njem prepoznali in sprejeli poroštvo za življenje v izobilju.