1. Kolikor tudi poskuša, se človek nikoli ne more izogniti vprašanjem o Bogu, kdo je, kakšen je, kakšen je njegov odnos do človeka in še bolj, kakšen naj bi bil odnos človeka do Boga. Ne samo verujoč, tudi neverujoč človek ne more v sebi zatreti teh vprašanj, čeprav jih marsikdaj z veliko nejevoljo odriva ali skuša sam sebe pomiriti z ugotovitvijo: saj Boga sploh ni. Kakšne knjižnice bi lahko napolnili s knjigami, ki so se ubadale s temi vprašanji! Nazadnje pa ostajamo pri bolj ali manj isti ugotovitvi: človek ob vseh svojih razmišljanjih Boga ne more dojeti; mar se lahko z lončkom zajame celo morje! Sicer pa človek niti samega sebe marsikdaj ne dojema, še manj drugega, kako naj bi vse presegajoče, neskončno bitje, ki mu pravimo Bog!

2. Kot skozi špranje v naši človeški majhnosti odstira pogled v to neskončnost beseda, s katero nas Bog sam nagovarja, še bolj pa tista urejenost in dejavnost, ob kateri človek nehote ugotavlja, da “nekaj je nad nami”. Kaj govori danes:

– na Mojzesovo vprašanje po imenu Bog odgovarja Jaz sem ki sem – neštevilni razlagalci so iskali pomen tega imena in ugotavljali, da gre za bitje, ki mu je temeljna značilnost, da biva, ne pozna ne začetka ne konca, za razliko od slehernega ustvarjenega bitja preprosto “je”, ne more “ne biti”;

– bližje je Mojzesu pojasnilo Jaz sem Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, torej tisti, ki mu je Abraham v celoti zaupal, tisti, ki je tako dobrohotno spremljal generacije prednikov, jih reševal iz stisk;

– ta Bog tudi zdaj vidi stisko svojega ljudstva, in zagotavlja: pridem, da ga rešim iz sužnosti – naklonjenost Boga človeku se nadaljuje in prav ta Božja neposrednost, “Bog se zanima za človeka”, naj bi človeku odstiralo podobo o Bogu in kar je še pomembneje, naj bi uravnavalo odnos človeka do Boga.

3. Značilne za odnos človeka do Boga so neke ugotovitve v današnji Besedi:

– ko Pavel razmišlja o vsem, kar je Bog storil za ljudstvo na poti iz sužnosti, z grenkobo ugotavlja, da mnogi kljub temu Bogu niso bili po volji in pomenljivo pristavlja, da je to zapisano v svarilo nam;

– v evangeliju Gospod sam pravi, da se kot razumna bitja vendar ne moremo obnašati neodgovorno, ne moremo iskati krivde le pri drugih, ne moremo Bogu predpisovati, kaj naj kaznuje in pri čem naj na eno oko zamiži, kot odraslim, pametnim ljudem razločno pravi: če se ne spokorite, boste enako pokončani;

– prav tako Gospod s priliko o smokvi, ki še ni obrodila, poudari neusahljivo Božjo ljudomilost, ki vedno znova daje človeku možnost, da najde pravo pot do Boga: Bog zaupa človeku, ali mu ne bomo tudi na enak način odgovorili.