Misli prvega berila in evangelija na pogled nimata kaj skupnega. Berilo nam predstavi Božjo postavo za ljudi, za Izraelce je to “ustava”. Bila je predmet številnih razprav, razlag, prepirov: sčasoma jo ponižajo na preko 600 zapovedi in prepovedi. Postane vodilo, ki navaja k brezdušnemu izvrševanju predpisov, ki veže, bremeni (nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se jih niti s prstom ne dotaknete). Tudi v krščanstvu se je dogajalo podobno in to odmeva še danes: poznamo razpredelnice grehov in kreposti, zazvenelo je kot vera zapovedi in prepovedi, vera, ki ograjuje, utesnjuje, jemlje svobodo, zatira vsako dobro voljo: življenje z vero in po veri postaja težko, odvratno. Še danes tako izkrivljeno pojmovanje marsikoga odvrne od krščanstva.

Da bi postavil stvari na svoje mesto, jim vrnil prvotno vrednotenje, je Jezus res moral biti odločen, kot ga vidimo v današnjem evangeliju. Si ga lahko predstavljamo, ko z bičem izganja iz templja daritvene živali, ko prevrača polne mize zlatih, srebrnih in bakrenih kovancev, si lahko predstavljamo zaprepadenost trgovcev, ki jim jemlje sapo. Gospod ostaja odločen:

– gorje vam, hinavci, od vsega dajete desetino, opustili pa ste najpomembnejše v postavi, pravičnost, usmiljenje in zvestobo;
– zavrača le zunanje opravljanje molitev in daritev (staro in vedno novo), navaja preroka: to ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene;
– morda tem zaprepadencem kliče v spomin Jeremijeve besede poboljšajte svoja dejanja in ne zanašajte se na varljive besede: tempelj Gospodov, tempelj Gospodov imamo.

Svojim sodobnikom in v enaki meri tudi nam želi Gospod dopovedati:

– legalizem, kopičenje in množenje predpisov, slepo oprijemanje predpisov ni v oporo, ampak človeka zasužnjuje, ga ubija;
– tempelj in daritve, zakmašna obleka in nedeljska maša sama po sebi nič ne pomeni, če ni zraven človeka, ki bi s srcem prišel počastit in se zahvalit svojemu Očetu v nebesih ter utrjevat prijazne odnose z drugimi ljudmi (čudno znano zveni očitek: vsako nedeljo gre k maši, pa ni nič boljši od drugih, ki ne gredo);
– Kristus hoče uveljaviti tisto, kar je konec koncev bolj božje in bolj človeško: med Bogom in človekom naj ne bi prevladoval zadrgnjen vojaški odnos, zabetoniran z zapovedmi, ampak prijazen odnos dveh oseb: Oče ve, česa potrebujete, in nas navaja k besedam: Oče naš, ki si v nebesih; mar ne strne tega, kar smo danes slišali na: ljubi Gospoda, ljubi bližnjega kot samega sebe!