1. Postni čas nam z bogastvom Besede vedno znova predstavlja bivanjska okolja, ob katerih se misleči človek mora ustaviti. Obenem je tudi res, da je za mnoge ljudi pomembno le, da imajo tale trenutek v roki kos kruha, ne zanima jih ne včeraj ne jutri, tudi ni pomembno, kako pridejo do svojega kosa kruha.

2. Pomislimo na klic, ki ga poraja stiska Izraelcev na poti iz suženjstva:

– ali je Gospod med nami ali ne? grenke so izkušnje, pot, puščava, žeja, žive »iz rok v usta«, kdo si želi take eksistence;

– enako vprašanje muči danes mnoge posameznike, krščanske skupnosti, narode: vsiljuje se ob socialni in gospodarski stiski, še bolj ob duhovni negotovosti, tavanju;

– pristno, zaupljivo »evangeljsko« vero marsikaj maje, spodjeda: stare, ustaljene oblike krščanskega življenja so se sesule, samoumevnosti krščanskega življenja ni več, svet znanosti in tehnike vsiljuje misel, da človek zmore vse brez Boga, za marsikatero, tudi naše okolje, postaja krščanstvo moteči, mitološki svet;

– razmere v svetu, ki ga ogrožajo vojne, revščina, begunci, borba za oblast, za ideologijo, ropotanje z orožjem, vse večji prepad med bogatimi in revnimi;

– krize v Cerkvi, ko se je mnogim podrl pravi odnos so krščanske etike, ko odgovornost, poštenost, vest, človekovo življenje doživljajo razvrednotenje, ko se marsikomu zdi, da Cerkev ne odgovarja resno na njegova osebna vprašanja, kar same vsiljujejo vprašanje: ali je Gospod še med nami, ali je pozabil na nas!?

3. V okoliščinah, ki človeka ves čas razjedajo in spodnašajo, je še posebej prav, da prisluhnemo sporočilu današnjega evangelija. Jezus zagotavlja Samarijanki in vsem, ki mu bodo prisluhnili z iskrenim srcem:

– kdor bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem vrelec vode, ki žubori v večno življenje; kaj je ta »živa voda«: on sam, o katerem žena še ugiba: kaj, če je on Kristus, o katerem so nazadnje Samarijani prepričani: vemo, da je on zares odrešenik sveta!

– Gospodov pogled v dno človekove duše, ki pa ne obsoja, ampak usmerja v večno življenje, da poslušalcem vedeti, da je on res Emanuel, Bog z nami!

4. Prav to prepričanje naj bi vedno bolj prežemalo tudi nas: ta odrešenik sveta je med nami, s svojo besedo, v zakramentu, v katerem se lahko najneposredneje srečamo z njim: ni “deus ex machina”, čarovnik, ki v hipu odčara brezizhodno stanje, je neusahljiv izvir, ki žubori v večno življenje, je živa voda, ki človeka stalno sveži in mu daje moč, še več, je prijatelj, ki človeka na poti spremlja.