1. Misijonska nedelja je, misli so usmerjene na delo oznanjevanja v deželah, ki krščanstva še ne poznajo, k misijonarjem, prav tako je potrebno, da pomislimo na evropski prostor, na naše kraje, ki so vse bolj razkristjanjeni, ki potrebujejo novo evangelizacijo. Misli današnje Besede nam spregovore o veri, ki naj bi bila trajen izraz našega zaupljivega, sproščenega odnosa do Boga.

– Bog bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu; tistim, ki se v zaupljivi veri obračajo nanj, v trdnem prepričanju, da jih sliši, razume, pozna;

– ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel; Pavlova spodbuda Timoteju k trdnosti, zvestobi, vztrajnosti: po veri v Jezusa boš prejel modrost, ki vodi v zveličanje; ta odnos je temelj, je varna, gotova smer za slehernega;

– Mojzes je roke držal kvišku, v goreči, vztrajni molitvi, Jozue zmaguje, zmaguje vera, da je Bog blizu, da sliši ljudstvo v stiski, mu pomaga.

2. Beseda spodbud in izzivanja vprašanj je namenjena tudi nam:

– ostani pri tem, česar si se naučil: je naša vera zgolj navada iz spoštovanja do staršev, spoštovanje tradicije, nedeljska maša in počitek (kolikor je časa za to!);

– ali je nekaj brez oblike, brez imena, brezosebno, neka sila, ki vodi svet, megla;

– ali je res tisto, kar pravi Pavel Timoteju: imej pred očmi Jezus, ki je vstal, konkretno osebo, učlovečenega Boga, ki ga lahko nagovarjamo: ti, Gospod!

3. Gospod nas z današnjo besedo izziva k prizadevanju za tako vero:

– kadar do Sin človekov prišel, ali bo našel vero na zemlji!

– ali bo našel vero, ki človeka sili, da v trenutku sreče, uspeha, iskreno, radostno zakliče: hvala Bogu;

– vero, ki ob spoznanju krivde spodbuja k prošnji: bodi milostljiv meni grešniku;

– vero, ki v trenutku stiske opogumlja: pa vendar zaupam v Gospoda.

4. Misijonska nedelja vabi k molitvi, da bi oznanjevanje misijonarjev mnogim ljudem po svetu posredovalo vero, v Gospoda, ki je trpel, vstal, odrešuje;

– vabi, da bi se zavedali, da sami tudi živimo v vse bolj razkristjanjenem svetu, ki ponekod, žal pri nas še posebej, ne le zavrača, ampak tepta temeljne človeške in krščanske vrednote, tepta tisto, kar je ne le pot v odrešenje, ampak tudi k bolj znosni, uravnovešeni, bolj pravični in pošteni človeški družbi;

– vabi, da bi se zavedali, da se vse to začenja pri nas, pri meni in tebi, v tvojem in mojem osebnem odnosu do Boga, ki naj odseva tudi v drugačnem boljšem, poštenejšem in pristnejšem odnosu do vsakega človeka.