1. Dvakrat se danes srečamo z Besedo, oblečeno v prispodobo, ki poslušalcu kar ne more biti nerazumljiva: govori o vinogradu, ki kljub gospodarjevi skrbi ne rodi pričakovanega sadu, govori o vinogradnikih, ki zlorabijo zaupanje, zato jih gospodar mora odstraniti in vinograd zaupati zanesljivejšim rokam.

2. Beseda je v razlagi obeh prispodob zelo jasna, nedvoumna:

– da se ne bi bilo treba sprenevedati, pove: vinograd Gospoda je Izraelova hiša, Judovi možje so nasad njegovega veselja – zelo konkretno, za koga gre;

– da gre zares, Jezus razločno pove tistim, ki božje zaupanje zlorabljajo: vam se bo božje kraljestvo vzelo in se dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove;

– razločne, pa tudi krepke besede, ki nam dajo vedeti, da v enaki meri kot nekdaj za Izraelovo hišo gre za naš narod, gre za vprašanje, kako rodoviten vinograd je slovenski narod, kakšni vinogradniki smo mi sami!

3. Razgled po panorami našega bivanja na tej zemlji nam res ponuja marsikaj, od zvezdnih trenutkov do tistih, zaradi katerih nas je danes sram in bi jih najraje potlačili v pozabo, če bi se le dalo. Toda gospodar v vinogradu vidi vse: dobro grozdje, ki se ga veseli, in zanikrno viničje, zaradi katerega bo potrebno gnojiti, okopavati, obrezovati. Ljudje se dostikrat ustavimo le pri posameznih vidikih:

– kolikokrat slišimo tarnanje in črnogledost: naš narod je nosilec tragične zgodovine – smo na križišču različnih interesov, kjer je stalen prepih, stalno nam groze z ene ali druge strani nevarnosti – smo maloštevilen narod, ki dolga stoletja ni užival suverenosti;

– res nismo nikoli bili zavarovani z močno ograjo – razen v najzgodnejši zgodovini nismo imeli samostojne države – slovenskega jezika nismo mogli uveljavljati z družbeno elito – Hitler je naš narod obsodil na smrt, in kar je prav srhljivo: v imenu komunističnega proletarskega interancionalizma so ga obsodili na smrt njegovi lastni sinovi – hudobni vinogradniki.

4. Ob tem pa le ne moremo mimo prepričanja, da Bog tega vinograda, našega naroda, nikoli ni izpustil iz oči. Naklonil mu je trdoživost, voljo do ohranjanja samobitnosti, neuklonljivost in ponos. Če se vprašujemo, od kod vse to, dobro vemo, da je v ozadju tisočletna slovenska vernost, ki je vedno prežemala našo misel in delo, našo kulturo, naše bivanje. Da bi vztrajali kot Gospodov vinograd, nas Pavel spodbuja: delajte, kar je resnično, kar pošteno, kar je čisto, kar je krepostno in hvale vredno.