1. Božja beseda nam spet odstira pogled v tisto razsežnost življenja, ki sega preko groba, v večnost, neminljivost, v življenje v izobilju; obenem razločno da vedeti, da se usoda naše večnosti začenja in odloča na zemlji, tukaj in zdaj, v naši trdi in otipljivi vsakdanjosti. O tem spregovore prerok, apostol, Kristus.
2. Prerok Amos, božji glasnik v 8. stol. pred Kristusom, brez dlake na jeziku govori o sodobnikih, ki brez slehernega človeškega ozira, teptajo bližnjega, predvsem človeka, ki nima materialne gotovosti, vplivnih botrov, kradejo mu njegov kruh, njegovo dostojanstvo: za majhen denar bomo kupili reveža, za par čevljev ubožca. Kot da Amos v tisočletni razdalji vidi, kaj se dogaja v deželi na sončni strani Alp. Pripominja: Bog ne bo pozabil, kaj počno brezobzirni. Tudi za te velja: njih dela gredo z njimi, kakršna pač so!
3. Pavel zemeljsko-večnostno razsežnost življenja predstavlja na svoj način, posebej poudarja, da je drugo v jedru in bistveno povezano s prvim. Ob misli: Bog hoče, da bi vsi ljudje spoznali resnico in se zveličali, prosi Timoteja, naj bi kristjani molili za vse ljudi, posebej za tiste, ki so na oblasti, da bi vsi mogli pobožno, dostojno, mirno in varno živeti. Vprašanje nam: ali oblastnike zgolj kritiziramo, očitamo napake, brezobzirnosti, ali tudi molimo zanje, za zdravo pamet, za pravično presojanje, za pošteno ravnanje, da ne bi zmanjševali mere, zviševali cene, uporabljali varljive tehtnice kot pravi Amos. Tukaj in zdaj skupaj in soodgovorno oblikujemo našo sedanjost, tukaj se kroji usoda naše večnosti.
4. Gospod s preprosto prispodobo o krivičnem oskrbniku razloži dilemo: stalna je razpetost med minljivim in neskončnim. Vse postavi v vsakdanje življenje in skuša dopovedati, kako naj človek ravna, da doseže večno bivališče. Oskrbniku grozi odpoved, zniža dolgove, spet na račun gospodarja – in je deležen pohvale! Pa ne zaradi nepoštenosti; Gospod opozori na njegovo iznajdljivost. Spreten je, zavzet za zagotovitev bližnje prihodnosti. Gospod se zdaj obrača na nas: verujemo v vstajenje, imamo cilj pred seboj, pa smo tolikokrat tako brezbrižni, nespretni, zaspani. Več nam pomenijo kratkoročni cilji kot modrost tistih, ki se zavedajo božjega zagotovila: blagor usmiljenim, ti bodo, ko pride ura, usmiljenje dosegli.
5. Gospod nas vabi, naj bi vse dobrine, materialne in duhovne, premišljeno uporabljali, ob tem na prvo mesto postavljali neminljive, večno bivališče.