1. V Besedi današnje nedelje se spet stikata dve misli, ki si na prvi pogled nasprotujeta oziroma kažeta vsaka v čisto svojo smer:

– prvo berilo govori o množicah: prišel bom, da zberem vse narode in jezike;

– v evangeliju Gospod govori o ozkih vratih, kar učence sili k vprašanju: ali jih je malo, ki se bodo zveličali – kako to uskladiti, ali ni to nasprotje;

– Gospod se v vprašanje, ki ji vedno zbujalo radovednost, ne spušča, pač pa spodbuja: prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kot da bi hotel reči, naj ne bomo radovedni, ni važno, da bi vedeli za število, važno je, da si sami prizadevamo, da bi stopili skozi ozka vrata;

– Gospod kot da povzema misel iz knjige preroka Izaija: prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga – so zadnji, ki bodo prvi in prvi, ki bodo zadnji – ne obstaja samo tista pot, ki se zdi prava našemu okusu, in niso odločujoče tiste norme, ki smo jih izoblikovali po svojem kopitu;

– nedvomno želi zelo jasno poudariti, da se nihče ne bo zveličal zato, ker je član krščanskega občestva, ker izhaja iz verne družine, ker živi v samostanu, ampak le kot človek, ki si za to prizadeva – mar ni rekel: ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

2. Potrebna je torej osebna prizadevnost. V Svetem pismu se kar vrste misli, ki opozarjajo in spodbujajo:

– starozavezni Tobija tako sodobno poučuje sina: kar nočeš, da bi drug tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš; ako boš imel mnogo, deli obilno, ako boš imel malo, skušaj tudi malo rad deliti;

– Gospod spodbuja učence: dajte jim vi jesti – pojdi in tudi ti tako delaj;

– apostol Jakob, ki ni oznanjevalec za čehljanje ušes, krepko pove: brez usmiljenja bo sojen, kdor ne skazuje usmiljenja;

Vse lahko strnemo v spodbudo: imeti srce za bližnjega, ki ni abstrakten pojem, ampak konkretna oseba, ob kateri take spodbude lahko postanejo zelo zahtevne in težke. Pomislimo npr: siten sodelavec, neuvideven sosed, tašča, ki se v vse vtika, zadirčen zet. Kolikokrat pravimo: s tem nočem nič imeti.

3. Vsa razmišljanja ob Svetem pismu potrjujejo Jezusove besede:

– prizadevajte si, da vstopite; nič ne bo pomenilo sklicevanje po naših ulicah si učil, zelo razločno napoveduje: proč od mene vsi, ki ste delali krivico.

– Pavel: drug drugega bremena nosite, tako boste spolnili Kristusovo postavo.

Kot stalnica iz Beseda izhaja spodbuda: prizadevajmo si živeti sedanji trenutek res »človeško«, evangeljsko. Tako ne bomo radovedno spraševali »koliko« – Bog je, ki sodi – ampak si bomo utirali pot, ki skozi ozka vrata vodi – v življenje.