1. Misli iz evangelija in prvega berila same od sebe postavljajo vprašanje: ali to spada v veselo oznanilo, so to res krščanske, spodbudne besede:

– Kristus pravi da je prišel, da ogenj vrže na zemljo, še več, da bo s seboj prinesel razdor: v hiši bo pet razprtih, dva proti trem, oče proti sinu – mar ne govori kot kak nasilnež, vodja moderne sekte;

– beseda o Jeremiju: tega moža je treba usmrtiti, bi lahko izhajala iz kroga rimskega nasilnika Kaligule, od politikanta Macchiavelija, čudno podobna je besedam v naši deželi (diskreditacija, likvidacija, tudi fizična), v naših medijih.

2. Nasprotniki Jeremije trdijo: hromi odpornost vojakov, ne išče blaginje temu ljudstvu, ampak nesrečo, njegova beseda nas spodmika: smrt zanj! Tudi danes hudo bode jasna beseda resnice in moti “mir” tistih, ki so se tudi s krivico in zatiranjem pririnili do udobnega življenja; če kdo opozori na to ali celo zahteva spremembe, ga je treba odstraniti – tako gre v političnih, kulturnih, celo v cerkvenih krogih: povsod se da utišati človeka, ki preveč ve, preveč pove javnosti, vrste se izsiljevanja, grožnje, podtikanja, telefonade, obrekovanja, kar človeka polagoma ubije! Likvidacija neprijetnih prič je stara praksa.

3. Podoba Jezusa v evangeliju je precej drugačna, kot smo je vajeni. Kje je zdaj Gospod z besedo mir vam zapustim, svoj mir vam dam:

– tokrat pravi, ne mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo, ne, ampak razdor, celo v krog najožji sorodnikov: eni ga bodo sprejeli, drugi zavrgli, enim bo v vstajenje drugim v padec,

– Jezus podira “mir” tistih, ki iz sebičnih razlogov nočejo, da se kaj spremeni (“ustaljen red”), kali “mir” brezbrižnega uživanja dobrin, ki so jih z lažjo in krivico dosegli, vznemirja jih z besedo: kdor je iz resnice, posluša moj glas;

– še hujše je, če nek režim krivico, zatiranje in teptanje človeka obleče v “zakone” tako da krivično ravnanje postane “zakonito”: če si kdo drzne nasprotovati, se sklicevati na evangeljske vrednote, ga je treba utišati;

– če nek škof na javnem mestu brani osnovne človeške vrednote, če zagovarja življenje, tudi še nerojeno, je zastarel, je politikant, sovražnik ljudstva, treba ga je javno ožigosati, oblatiti, kar režimski “kužki” po medijih radi počno.

4. Kaj ob vsem tem? Postavimo si vprašanje: ali upam brez strahu pogledati v obraz resnici, ali je v meni toliko odločnosti, da ne bom sam sebe “okrog prinašal”, ali imam tudi za ceno tveganja pogum zagovarjati resnico!