Če bi tudi mi Jezusove besede iz današnjega evangelija slišali prvič, kot Judje, iz ust enega izmed nas, nam verjetno marsikaj ne bi šlo v račun. Kaj bi nam šlo po glavi, ko bi slišali: uživati moje meso, piti mojo kri! Janez je v svojem zapisu kar dvakrat prekinil Jezusove besede in ponudil bralcu še odmeve med poslušalci. Vnela se je živahna, vzhodnjaško krepka razprava: Judje so godrnjali nad njim, so se prepirali, na koncu je slišati: nevzdržna je ta beseda – za mnoge učence so bile njegove besede nesprejemljive, odšli so.

Iz Jezusovih ust pa kar vro besede, ki imajo osrednji pomen v človekovem bivanju, o kruhu, o življenju, besede, ki ne vsebujejo misli “dolgost življenja našega je kratka”, so besede, ki segajo v neminljivost, v neskončnost bivanja:

– jaz se živi kruh, ki sem prišel iz nebes – če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj – kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta;

– je kateri od začetnikov drugih velikih verstev, politični voditelj, filozof, svetnik tako govoril o sebi, je kakšen samozvani odrešenik trdil o sebi, da je vstajenje in življenje, da je on sam porok človekove neminljivosti;

– Jezus ni tisti, ki človeku le posreduje neko sicer dosegljivo dobrino, kruh, okrepčilo na dolgi in utrujajoči poti, on daje sam sebe, on je meso za življenje sveta – ves, v celoti, “z dušo in telesom”, v celovitosti svoje božje in človeške narave se daje na razpolago vsem, da bi imeli večno življenje;

– je mar čudno, da so take besede poslušalcem dale misliti, razvnele krepko debato, jih silile, da se opredele: nekateri niso več hodili z njim, drugi so ugotavljali: besede večnega življenja imaš.

Vedno znova ostaja odprto vprašanje, ali bo človek Gospodove besede sprejel, ali bo zmogel toliko vere. Jezus sebe sicer večkrat predstavlja kot pot, resnica in življenje, kot luč, kot kruh življenja, kot vstajenje, vendar človeku pušča možnost svobodne odločitve. Človek ostaja svoboden ne le v vprašanjih, ko gre za ravnanje v posameznih konkretnih zadevah, ampak prav tako, ko gre za vprašanje njegove brezkončne usode. Gospod le vabi: hodi za menoj, pokliče Filipa – pridita in bosta videla, pravi Simonu in Andreju – veruješ to? vpraša Lazarjevo sestro Marto.

Prav slednje vprašanje se vsak dan znova postavlja tudi nam; vsakomur: tistemu, ki je odraščal v vernem okolju in onemu, ki se je po mučnem iskanju dokopal do določenih spoznanj. Če je naša vera nemalokrat šibka in majava, še posebej prosimo, naj jo okrepi njegova močna beseda in njegova navzočnost.