1. V nočnem razgovoru z Nikodemom je, kot je zapisal evangelist Janez, Jezus zelo razločno poudaril: Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Ta “svet” seveda ne more biti le nek posamezen človek, tudi ne nek narod, tudi ne ljudje nekega kulturnega okolja, ampak pojem očitno zajema vse ljudi, kar jih je hodilo oziroma jih hodi po tej zemlji. Odrešenje ni stvar pravne ureditve in zakonodajne utesnjenosti, ampak je dar neskončne božje ljudomilosti slehernemu človeškemu bitju. Božja beseda nas danes želi opozoriti, da ta božja ljudomilost daleč, včasih prav nepojmljivo presega ozke meje človekovih razmišljanj, do koga in do kod še sme seči. Prav tako pa nas želi opozoriti, da je človekov odgovor tej božji ljudomilosti iskrena in pristna vera, da je Bog naš oče, ki nas ima rad, da je Gospod, ki mu pravimo “Oče naš, ki si v nebesih” res tisti, in edini, ki mu smemo brezpogojno zaupati.

2. Za vse ljudi je Gospod med nami, vsem prinaša odrešenje:

– v judovskem okolju, izrazito nenaklonjenem okoliškemu poganskemu svetu, prerok zatrjuje: tujce, ki se pridružijo Gospodu pripeljem k svoji sveti gori, tudi zanje je tukaj Bog in njegova ljudomilost;

– Pavel v pismu Rimljanom o sebi izrečno pravi, da je apostol za pogane, saj beseda odrešenja res ne more biti omejena na neko majhno etnično skupnost;

– Jezus sam najnazorneje pokaže, da ni poslan le za krog izbrancev – nemalokrat je izzval začudenje ali kar zgražanje, ko je pokazal svoje prijateljstvo in razumevanje za ljudi, ki po mnenju njegovega okolja ne bi spadali med tiste, ki so “primerni”, da se Bog sploh ozre nanje.

3. Gospodovo ravnanje je nazoren izraz božje ljudomilosti, ki presega sleherne okvire človeške ozkosti. Če je človek pripravljen odgovoriti z zaupljivo vero, res slede za človeško logiko nepojmljiva dejanja usmiljenja in dobrote:

– žena Kananejka iz poganskega okolja, ki bi jo učenci radi hitro odpravili, doseže zdravje za hčerko in enkratno priznanje: o žena, velika je tvoja vera;

– rimski stotnik, osovražen tujec, z živo vero izprosi zdravje služabniku, kar Gospod utemeljuje: tolike vere nisem našel pri nikomer v Izraelu;

– mar Jezus ne zbuja začudenja še v poslednjem trenutku, ko uboga razbojniška duše strne svoje zaupanje v krik: spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo, in sliši odrešujočo besedo: še danes boš z menoj v raju.

4. Apostol Pavel pravi, da nam Bog izkazuje v svoji dobrosrčnosti do nas v Jezusu Kristusu čezmerno bogastvo svoje milosti. Vsem, brez izjem, brez meja!