Nemški filozof Hegel je o krščanstvu takole razmišljal: krščanstvo je preživelo, je stvar preteklosti in sodobnemu svetu nima več kaj povedati, je le še stara zgodba o praznem grobu. Pa bi vendar v krščanskem oznanilu zaman iskali pripovedi o praznem grobu, nikjer ne zasledimo, da bi kristjani tja nosili cvetje ali hodili prižigat sveče, nikjer ne preberemo besede o pokojnem Jezusu. Pač pa v teh spisih, ki govore o Gospodovih učencih po dogajanju Velikega petka, kar kipijo besede o vstajenju in življenju. Gospod je vstal in živi, učenci so priče živega Jezusa, ki odslej po njih oznanja, opogumlja in odpušča. Razpoloženje, ki je prevevalo učence, na poseben način izražajo Petrove besede pred velikim zborom: ne moremo, da ne bi govorili o tem, kar smo videli in slišali, in to vstajenjsko razpoloženje veje tudi iz vse današnje Besede:

– na dan vstajenja pa potem spet in spet je Jezus stopil v sredo med učence in jih pripravljal, da bi sporočilo o vstajenju ponesli vsem ljudem, vsem narodom, vsemu stvarstvu, saj je umrl in vstal za vse – kot pravi Pavel, ni več Grka ne Juda, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak v vseh je Kristus;

– na poseben način se je razodel dvomljivcu Tomažu, ki hoče dokaze – človek  ima pravico z razumom iskati, se prepričati, prav tako pa razumen človek jasno razvidnega dejstva ne bo zaslepljeno zavračal, ampak ga sprejme, kot Tomaž, ki z razumom in srcem sprejema neskončno presegajoče spoznanje: moj Gospod in moj Bog;

– ko Vstali prihaja med učence, vedno znova slišimo pozdrav: mir vam bodi, mir v te razboljene in prestrašene duše – mir, spokojnost, osvobojenost srca, kakšen vstajenjski dar ustrahovanemu človeku, kakšna spodbuda nam, “ustrahovanemu slovenskemu ljudstvu” (Trubar), da bi svoje krščansko prepričanje zaživeli bolj zavestno, pokončno, pogumno in odkrito sproščeno;

– vstajenjsko razpoloženje krepi Gospodovo naročilo apostolom: katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni – kakšen vstajenjski dar je odpuščanje,  osvobojena, neobremenjena vest, z zakramentom sprave, spovedjo vedno znova človeku dana možnost, da mirno lahko stopi pred Gospoda in odkrito pogleda v oči svojemu bližnjemu.

To je Gospodovo vstajenje, to je dogodek, ki vsemu človeštvu odpira nove razsežnosti! Apostoli ne morejo, da ne bi govorili o tem! Ta dogodek na prvi dan v tednu kristjani podoživljamo vsako nedeljo, ki je prvi dan v tednu, vsaka nedelja je “voskresenje”, je dan vstajenja, je praznik naše vere in zaupanja v Gospoda, ki je o sebi rekel: jaz sem vstajenje in življenje, in svoje zagotovilo v velikonočnem jutru dokončno potrdil.