1. Za tiste, ki božično praznovanje skrčijo na jaslice in božično drevesce, lučke in pesmi, v kadilo in v sneg odeto naravo, beseda druge nedelje po Božiču zveni tuje in oddaljeno do nerazumljivosti. Slišimo besedo o modrosti, slišimo besedo o Besedi in se sprašujemo, kaj ima vse to opraviti s praznovanjem Gospodovega prihoda med nas ljudi. Ali nam mar lahko kaj pove o namenih Gospodovega človeškega bivanja med nami, se nas misli današnje besede lahko v čemerkoli dotaknejo, ali pa ostajajo visoko, nedosegljivo nad nami.

2. Besede modrega Siraha so bile zapisane okoli leta 180 pred Kristusom in so ena sama velika hvalnica Bogu, njegovi neskončnosti in vsemogočnosti, njegovi popolnosti in neminljivosti. Vse delo stvarjenja, ki mu človek z vsem svojim umovanjem nikakor ne more priti do dna in dokončnega spoznanja, predvsem pa delo odrešenja, ki ima svoj vrhunec v učlovečenju druge božje osebe, povzema starozavezni pisatelj s pojmom Modrosti:

– od začetka me je ustvaril in na veke ne bom nehala biti, to je Modrost Boga, iz katere izhaja na vse stvarstvo, pa ne le svet okoli nas, ki ga občudujemo, ampak predvsem vsak človek kot oseba, kot samostojno, na lasten način razmišljajoče bitje, ki se z Bogom lahko osebno pogovarja “na ti”;

– prav v tem smislu apostol še posebej slavi božjo Modrost, ne le kot nositeljico vsega stvarstva, ampak kot tisto, po kateri je Bog v svojih stvariteljskih načrtih pred seboj imel v prvi vrsti človeka: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil, da bi bili pred njim svet in brezmadežni, in še naprej pravi Pavel: naprej nas je določil, naj bomo po sklepu njegove volje zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu.

3. Evangelij nam spet posreduje Janezovo misel: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Grška versko-filozofska besedila so veliko govorila o brezosebnem, neopredeljivem Logosu, Razumu, Smislu, ki ureja svet in v vsakega človeka polaga kal razuma. Janez prav ta izraz uporabi za drugo božjo osebo, Kristusa, ki je z učlovečenjem postal najvišje razodetje in najneposrednejši nagovor Boga na vse človeštvo. Ta Beseda torej ni “nekaj nad nami”, je oseba, Bog-človek, ki nas kot betlehemski otrok nagovarja s svojo človečnostjo, ki prihaja kot mož dejanj, po katerem ljudje začutijo, da je Bog obiskal svoje ljudstvo, ki zagotavlja: jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel vekomaj. Mar ni naravnost nepojmljivo, da Vsepresegajoči, Neskončni, izkazuje človeku tako pozornost, se zanj ne le zanima, ampak ga vabi k prijateljstvu. Ustavimo se pri tej misli: biti prijatelj Najvišjega, Večnega, mar ni to neizčrpen vir veselje, ki ne mine, ampak ostaja, ne pozna konca.