1. Pred dogodki, ki jih ima človek za pomembne, se ga loteva mrzličnost. Navadno kar občudujemo tistega, ki zna ohraniti mirno kri in živce. Prazniki spadajo med take dogodke. Če bi sklepali po mrzličnosti, ki jo čutimo okoli sebe cel december (darila, voščila, nakupi, čiščenje in krašenje), bi hitro lahko rekli: Božič je za nas vse najpomembnejši dogodek. Kakšne priprave – in kakšen absurd, če nazadnje ostajamo samo pri obrobnem: pri okrašenem stanovanju, obloženi mizi, lepem petju. Je res to ali samo to praznik?

2. Božja beseda nas usmerja k jedru:

– iz Izija kipi božično veselje: tolažite, tolažite moje ljudstvo, glejte, Gospod prihaja, poudari tisto, zaradi česar je Božič tako globoko vpisan v človekovo dušo, da se mu ne more izogniti niti tisti, ki bi ga želel zadušiti v sebi;

– Janez Krstnik v evangeliju zagotavlja: za menoj pride močnejši od mene, nisem vreden, da bi odvezal jermen njegovega obuvala, blizu je tisti, ki je središče božičnega praznovanja, tisti, ki ga kaže sprejeti res lepo pripravljen;

– Peter sega še naprej, pomembnejša kot spomin na Jezusovo človeško rojstvo je priprava na njegov drugi prihod, naše osebno srečanje z njim: ko pričakujete ta dan, naj vas najde brez madeža in brez graje v miru.

3. Skupni imenovalec misli in vabil Besede je priprava. Ista Beseda še razločno poudarja, da nikakor ne gre le za pripravo na spominsko praznovanje rojstnega dne, ki se izpoje v izmenjavi darov in dobrih želja in prijetnem okolju, ampak za pripravo na osebno srečanje z Gospodom, ko se mu bo treba predstaviti v vsej razgaljenosti svojih misli, snovanj in dejanj, brez prikrivanja ali olepševanja.

4. Kar nekaj misli se ob poslušanju Besede lahko porodi:

– če pojemo v pesmi Pridi, Rešenik sveta, ali mislimo to zares, ali rešenika sploh potrebujemo, nam mar kaj manjka, ali ga mar v svoji vsakdanjosti pogrešamo; — ali nam ni že s svojo navzočnostjo, s svojo besedo, v kateri nam vedno riše neke cilje, nas spodbuja k obvladovanju samega sebe, k samodisciplini, ki je sicer nam in našim bližnjim v dobro, že nadležen, ali ga ne bi radi kar izbrisali;

– čemu toliko besed o spreobrnjenju, predrugačenju samega sebe, mar ne bi šlo tudi tako, da vse moteče pometemo pod preprogo ter se vsaj za praznike pred drugimi predstavimo v lepi podobi?

Mnogi pa mislijo drugače: vedo, da mir, notranjo srečo, veder obraz,  sproščen nasmeh prinaša to h čemur nas danes vabi Beseda: pogledati v oči sebi in Bogu.