- Beseda druge adventne nedelje nam govori o tistem, zaradi česar se veselimo Božiča: govori o Odrešeniku, njegovem prihodu, odrešenjskem delovanju, slika ga v celoti njegovega delovanja: je odrešenik in tudi prihodnji sodnik.
– Izaija: na njem je Gospodov duh, duh modrosti in razumnosti, sveta in moči, podoba, ki je napolnjevala hrepenenja Izraelcev, pravično sodi, deli pravico v prid ubogim, nasilnega udarja s palico svojih ust, podoba, ki tudi danes zbuja upanje, posebej majhnim, odrinjenim, zatiranim;
– Pavel je to misel posebej poudaril: to je zapisano, da bi zdržali v upanju; da ne bi človek omahoval, da se ne bi čutil prepuščen sam sebi;
– Janez Krstnik pa krepko pove, kako naj se človek sam pripravi, da bo vreden srečanja z Odrešenikom: spreobrnite se, prihaja tisti, o katerem je govoril prerok Izaija.
- Če Pavel piše o upanju, se vprašajmo, kakšna so naša upanja pred Božičem:
– ali segajo v prihodnost, v celotno prihodnost, ki se ne konča z grobom;
– ali se ujemajo s prizadevanji uresničevati v sebi podobo, kot jo slika Izaija: razumnost, moč, pravičnost, krotkost v besedi in obnašanju;
– ali pa se naša misel vse preveč ustavi pri pospravljanju in pripravljanju darov, čestitk, tako da se prihajajoči Odrešenik kar izgubi v prazničnem blišču;
– ali bo našel res prijetno bivališče v nas – ni toliko pomembno, kako bomo pripravili okolje, ampak predvsem, kako bomo pripravili sebe!
– ali bomo dovolj odprti za Odrešenika, njegovo besedo in zgled, ali bomo imeli odprto, razumno srce ter dobrotno roko za človeka?
- Kako naj se torej pripravljamo na božične praznike?
Janez Krstnik je zelo odločen: spreobrnite se, približalo se je nebeško kraljestvo! Kljub njegovi značilni ostrini je klic očitno vabljiv: množice prihajajo k njemu! Do nekaterih je odkrito neprizanesljiv: gadja zalega.
– hoče omajati samozadovoljno gotovost: Abrahama imamo za očeta;
– hoče omajati našo gotovost: kristjan sem, opravljam zapovedane dolžnosti;
– pripadnost Cerkvi, krščanstvu, sama po sebi še ničesar ne zagotavlja!
Glasnik pokore in odpuščanja ob Jordanu hoče, da bi se zazrli v svojo vsakdanjost:
– ali naša dejanja, obnašanje med domačimi, sošolci, sodelavci, potrjujejo dejstvo, da smo kristjani.
Gospod: po njihovih sadovih jih boste spoznali! Ti sadovi, naša dejanja, naj kažejo, kako se pripravljamo na bližnji prihod in na prihod v slavi.