1. Govoriti o kruhu, k čemur nas navaja današnja Božja beseda, pomeni govoriti o najosnovnejši in najpotrebnejši vsakdanji hrani, ki jo poznamo od prvega otroškega jecljanja naprej. Vemo, da na mnogih mizah ni kruha, da  marsikje že majhni otroci okrutno trpe lakoto in zaradi nje umirajo. Vemo, da marsikje, tudi pri nas, ljudje trpe še drugačne oblike pomanjkanja: zaman iščejo delo in zaslužek, nimajo primernega stanovanja, ne morejo doseči pravice. Beseda pojasnjuje, da Bog daje kruha vsem ljudem, da je v to »oskrbo« s kruhom vključen tudi človek – podvrzita si zemljo, gospodujta vsemu – in tudi,  kar radi prezremo, da je pomanjkanje kruha največkrat posledica človekovega nasilja in brezdušnega izkoriščanja tako narave kot ljudi.

2. Božja beseda na pojem kruh gleda široko: v njem zajema vse človekove materialne in duhovne potrebe.

– Gospod je videl lačne obraze, zato je vzel pet hlebov, jih blagoslovil, razlomil in vsi so se nasitili – prav tako je čutil človekovo nemoč ob bolezni, zato je ozdravil bolehne izmed njih;

– po preroku Bog vabi: vi, ki nimate denarja, pridite, kupite žito in jejte – dve misli sta tu poudarjeni: Bog je edini, ki brez plačila daje, česar človek potrebuje za življenje – tudi tisti, ki nimajo možnosti, da bi kupili, imajo pravico do kruha;

– Gospodova beseda učencem: dajte jim vi jesti, je v enaki meri namenjena nam vsem – nimamo pravice zapirati se v lastno udobje in zatiskati oči pred materialno ali duhovno stisko bližnjega, dati potrebnemu kruha v ustrezni obliki ni stvar dobre volje, ampak naša človeška in krščanska dolžnost.

3. Pogosto se ob vprašanju kruha in vsega, kar človek potrebuje za življenje, ustavimo in se sprašujemo, ali navadni smrtniki sploh lahko kaj storimo:

– smo res brez moči, ko gre za lakoto v svetu, za ljudi brez stanovanja, brez dela in zaslužka pri nas – mar nimamo pravice in dolžnosti ob volitvah glasovati za tiste, ki bodo resnično delali za skupno blaginjo, mar nimamo možnosti ob raznih akcijah prispevati vsaj drobne kapljice svojega za tiste, ki nimajo?

– smo res brez moči, ko preberemo, da bi nekdo nujno potreboval invalidski voziček – nas mar kdo ovira, da bi takemu človeku pomagali?

– smo res brez moči, ko srečamo zagrenjenega očeta, osamljeno mater, fanta, ki v ničemer ne vidi več smisla – mar nas kdo ovira, da bi človeku prisluhnili?

Res je Bog tisti, od katerega prihaja vsak dober dar, res je Gospod množico nasitil, vendar vztrajno trka tudi na našo vest: dajte jim vi jesti.