1. Kakšne pripombe bi se neki zvrstile, če bi pokomentirali misli svetega župnika Janeza Vianeya o molitvi, ko pravi npr.: “molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas…človeku pripravlja tako veselje, da nima časa za dolgčas”. Marsikomu že ob misli na molitev gre na zehanje, za marsikoga je molitev drdranje obrazcev, kar lahko opravijo tudi molilni mlinčki, marsikdo misel na molitev preprosto odrine, pač pa zelo roteče moli (zelo zanimivo!), ko mu gre za nohte. Je molitev, ki jo sicer srečamo v vseh kulturah in verstvih, človeku nekaj tujega? Morda res tistemu, ki meni, da vse zmore sam, dokler s mu hiša iz kart ne podere in se mora soočiti z dejstvom, da je v marsičem popolnoma brez moči. Kaj molitev sploh je, kakšna naj bi bila njena vsebina, kakšen človeka do molitve?

2. Najprej nekaj misli o teh vprašanjih pove beseda iz prve Mojzesove knjige:

– ko Abraham posreduje za prebivalce Sodome, ne zasledimo nikakršnih obrazcev, preprosto prosi: ali boš res pogubil pravičnega s krivičnim vred – o zadevi, ki je zanj zelo aktualna, se z Bogom čisto človeško pogovarja;

– kar neverjetna se zdi njegova vztrajnost, kot da preizkuša, do kakšne mere je Bog prizanesljiv: ne srdi se, prosim, Gospod, če še govorim – vztrajno prosi, kot otrok, ki do svojega očeta nima pomislekov;

– očitno ga prežema veliko zaupanje v usmiljenost Boga, ki do dna pozna človeka natančno takega, kakršen je – kako zaupljiva je Abrahamova molitev!

3. Še neposredneje razvrsti misli o molitvi Gospod sam v evangeliju:

– že na začetku učence preseneti: Oče, tako naj ga nagovore – neskončni, vsemogočni, Sodnik vesoljne zemlje (Abraham) je vendar v prvi vrsti Oče, ki ve, česa potrebujete, njegova značilna “poteza” je ljudomilost;

– razločno da vedeti, da je molitev najprej češčenje Boga, posvečeno bodi tvoje ime, čemur normalno slede prošnje za vsakdanji kruh – in kot da nas sprašuje, ali pri molitvi pomislimo tudi na Boga, ali vidimo le sebe in svoje potrebe;

– odločno spodbuja k vztrajnosti: prosite in se vam bo dalo, dodatno poudarja: iščite, trkajte, in nas spet sprašuje, zakaj tako hitro odjenjamo, še posebej, če ni takoj vse tako, kot smo prosili ali Bogu kar ukazali, kako naj ukrepa;

– slednjič opozori na najpomembnejši sad molitve: tistim, ki ga prosijo, bo Oče dal Svetega Duha, dal nam bo spoznavati, kaj je “daljnoročno” za nas dobro in koristno, da bi v zaupanju njegovi vsemogočnosti in dobrotljivosti sprejemali, kar nam daje, v duhu starega rekla: Bog že ve, kaj je najbolj prav.

Bog je naš Oče, vidi širše in dlje kot človek, v tej veri se obračajmo naj!