1. Današnja Beseda nam razvrsti zanimive like in z njimi zgovorne misli. V Abrahamu vidimo značilno vzhodnjaško gostoljubnost, ki je tudi puščavska dnevna vročina ne zaustavi, da se ne bi izkazala v vsej širokosrčnosti: za gosta se je treba res potruditi. V evangeliju pa kot da Gospod omalovažuje trud skrbne gospodinje in postavlja drugačne osnove. Pa le postavlja vprašanje, kako naj ovrednotimo razgibano delo na eni strani in izostren posluh za njegovo besedo na drugi strani, kako naj to med seboj uskladimo. Človeka kaj rado zanese v ozko lastno presojo, da celote ne more ali noče upoštevati.

2. Kratko se ustavimo pri osebah današnje Besede:

– Abraham je hitel v šotor, tekel po živinče, jed za goste hitro pripravil: kakšna skrb za utrujene obiskovalce, kakšen zgled gostoljubnosti;

– Lazarjevi sestri Marti, ki si je dala veliko opraviti s postrežbo, pravi Gospod: vznemirja te mnogo stvari – delovna zagnanost rada zavede človeka, da druge obsoja, jih nadira, se jezi, “vse moram sam”, in je prepričan, da je tisto delo, ki ga sam opravlja, najpomembnejše na svetu;

– ki ni bila tako enostranska, kot se sliši po današnjem odlomku (Jezus je ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja, Marta je izpovedala: trdno verujem, da si ti Božji Sin),;

– o njeni sestri, ki posluša Gospodovo besedo, pravi: Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo vzet –  razločno zatrdi, da je hudo, celo usodno pomanjkljivo, če človek vidi sebe le v svoji sedanjosti, ne upošteva pa neminljive prihodnosti, h kateri je na poti, o kateri Jezus pove: veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih, ali kot povzame Pavel Filipljanom: naša domovina je v nebesih;

– Jezus nazadnje vse strne v kratko misel: le eno je potrebno – kartuzijanski menih bi rekel: to je pa pogled s perspektive večnosti – v to misel zajame celotno človekovo bitje, vse njegovo prizadevanje, njegovo življenjsko pot, ki naj se ne ustavi pri neki zanimivosti ob robu, ampak zavestno drži smer, ki se izteka v neminljivost: zbirajte neminljiv zaklad v nebesih, ki ga molj ne razje.

3. Misli današnje Besede nam postavljajo vprašanje, kako naj človek poveže delavnost, pridnost, zagnanost, kar navadno pri nekom cenimo, s trdne vero, da je naša domovina v nebesih? K odgovoru nam lahko pomaga naš Baraga: tako delaven kaplan (neutrudno spoveduje, poučuje, obiskuje reveže, piše, njegova Dušna paša doseže 110.500 izvodov), da delavnost kar bôde lenobne sobrate duhovnike, izbere za geslo le eno je potrebno! Njegov, po dolgih letih misijonarjenja med Indijanci kot starega Indijanca razoran obraz je zgovoren: svetnik, ki se je razdal za človeka zaradi tistega, kar je končno edino potrebno.