Kar dvakrat se danes srečamo z besedo o čredi. Odlomek iz Jeremija o tej podobi razvije nekaj misli, evangelij jo le kratko omeni, res le kot podobo. Ljudem bibličnega časa in okolja je razumljiva, je njihova vsakdanjost. Drugače je z ljudmi današnjega demokratičnega okolja: smo res le čreda ovac, res nedorasli in brez lastne misli, ali ima kdo pravico postavljati se pred ali celo nad skupnost ljudi, jim kratiti svobodo, preprečevati samostojnost nižjih? Je to podoba vernih ljudi, ki kot taki po mnenju nekaterih morajo biti brez lastne misli, brez lastne volje. Zanimivo je, da prav tisti, ki verujočim očitajo tako držo, sami najbolj poskušajo človeka zasužnjiti: porinejo ga v materialno odvisnost, še bolj pa ga skušajo omejiti v možnostih osebnega razmišljanja in odločanja. Zanimivo je naprej, da se prav tisti, ki verujočim očitajo tako držo, do svojih nadrejenih obnašajo kot ubogi hlapčiči, še večkrat kot njihovi kužki.

Poglejmo, kaj pravi današnja Beseda:

– o tistih, ki naj bi delali za ljudstvo, mu utirali pot, pa so jim mar le osebni interesi, po preroku Bog pravi: moje ovce ste razkropili, zato vas kaznujem za vaša hudobna dejanja;

– o ljudstvu pravi v prispodobi: ne bodo se več bale, ne bo jih treba iskati, z besedo o ovcah, ki se bodo plodile in množile izraža tisto, kar pravi človeku na začetku: rodita in se množita, podvrzita si zemljo in ji gospodujta – odstranja predsodke, ki vernost istovetijo z nedoletnostjo, nezanimanjem, nedelavnostjo.

– pomenljiva je evangeljska povezava z besedo o čredi: Jezus množice ni »izkoristil« ko ga hočejo za kralja, pač pa jih je začel učiti.

Sveto pismo ne pozna nezainteresiranega čredništva, ampak hoče vzgajati samostojnega človeka, ki se zaveda svoje odgovornosti. Tudi vsakdanjost nam kaže, da ne moremo biti le čreda, ne doma, ne v službi, ne v cerkvi: vsak mora še za koga skrbeti, biti za kaj odgovoren, obenem mora pustiti, da je tudi drug zanj odgovoren: vloge se v soodgovornosti povezujejo!

Prav tako nam več kot jasno pove, da nas hoče vzgajati kot bitja, ki znajo misliti s svojo glavo, ki znajo ravnati po lastnem premisleku, ki imajo svojo smer in se ne puste zanašati za tistim »vsi tako pravijo, vsi tako delajo«.

Zanimivo je, da je prav od tam, kjer se največ poudarja človekova svoboda, samostojnost, demokratični medsebojni odnosi, največ tudi prizadevanj, da bi vse stlačili v poslušno čredo, ki le prikimava.  Gospod pa jih je začel mnogokaj učiti, učencem je odprl razum, in to je pot v človekovo osvobojenost.